Iskanje:       
Glavna_slika

Župnija

Oblečeni v Kristusa

    Svatba je podoba srečanja z Bogom, a zaradi greha nam je za to srečanje bolj malo mar. Sv. Terezija Avilska, ki goduje 15. oktobra, pravi, da po naši padli naravi težimo navzven k stvarem. Zato Kristus, ki biva najgloblje v nas, ostane velikokrat neopažen. To se jasno vidi, ko kralj vabi ljudi na svatbo, a se ne odzovejo. Eden gre na njivo, drugi po svoji kupčiji, tretji - dodaja evangelist Luka - se gre ženit. Vse to je pomembno za naše življenje, a ni bistveno in edino potrebno za odrešenje. Kaj pa je tisto bistveno?
To pokaže prilika v nadaljevanju. Ker povabljeni niso prišli na svatbo (v zgodovinskem kontekstu so to Judje), se Božje kraljestvo oznani tudi poganom., torej vsemu svetu. Tu dobi prilika eshatološki pomen. Prav vsi smo povabljeni na svatbo. Toda kralj, ki pride pogledat goste, opazi, da eden od njih nima svatovske obleke, in ukaže, naj ga vržejo ven v najglobljo temo. Kaj tu pomeni svatovsko oblačilo? Namig za to najdemo pri apostolu Pavlu: »Kajti vsi, ki ste bili krščeni v Kristusa, ste oblekli Kristusa« (Gal 3,27). Ta človek ni bil oblečen v Kristusa - ne zato, ker ne bi bil krščen, ampak zato, ker ni prevzel Kristusovega načina življenja, ki je življenje za druge. V odnosu do ljudi in stvari je živel predvsem zase. Na svatbi se bodo ljudje prepoznali po tem, ali so oblečeni v Kristusa ali ne, ali so živeli na velikonočni način tako kot on ali so bili zaposleni z vsem drugim.
     Sveta Terezija nam kaže, da je za naše življenje bistveno živeti s Kristusom in v njem; postajati vse bolj  eno z vstalim Gospodom. Obleči Kristusa pomeni združiti se z njim. In te združitve z njim je bila sv. Terezija dejansko deležna v mistični poroki, kot opisuje v svojih delih. Toda mistična poroka ni v posebnih milostnih doživetjih, temveč v tem, da Kristusu dopustimo, da nas preoblikuje po sebi, kajti samo tako zaživimo na velikonočni način. To pa je način življenja odrešenih, ki so že tukaj in zdaj  - v vsem , kar počnejo – pred kraljem v svatovskem oblačilu, to je oblečeni v Kristusa.  
                                                                                     (Magnifikat 10/2017, Robert Kralj) 

 

                                    ******************************

 

 » Kraljica venca rožnega,...«

Že pokojni duhovnik naše škofije Ivan Likar je v uvodu knjižice: Sveti rožni venec  s svojo pesniško žilico takole zapisal:

»Le kako je mogoče, se sprašujem, da Slovenci v raju pod Triglavom smo obstali?

Le kako je to mogoče, da nas niso poteptali Turki vsake barve, vrste, ki divjali so čez naše njive, gore, reke, hoste?

Nezlomljivi smo Slovenci bili prav zato, ker smo molili, ker smo v rožnem vencu Jezusa, njegovo Mater na pomoč klicali; ker so naše matere, očetje vsak večer pred Božjo Martro na kolena pali in molili tiho, vdano, nezlomljivo.

Vrvca črnih jagod vsak večer skoz prste je polzela, nanjo pa ljubezen silna prošnje vroče je vezala: za otroke, za moža, za ženo, za srečo pri živini in pri delu, za mir in zdravje in za konec vojne.

Prav na koncu prošnje še za duše v vicah so dodali.

Glej, zato Slovenci  v raju pod Triglavom smo obstali.«

                                   ******************************

 

Marijina iznajdljivost

Ob navedenem naslovu v Uvodniku razmišlja in piše državna uslužbenka Terezija Trupi v oktobrski številki Magnifikata 2017 takole: »V cerkvenem letu sta Mariji posvečena peti in deseti mesec, ko smo še posebej spodbujeni, da jo povabimo v svoje življenje.   – Če nas maja vabijo šmarnice, je oktober mesec rožnega venca. Zanimivo je, da nam Marija v krajih njenih prikazovanj – od Lurda, Fatime, do Medžugorje – vedno znova ponuja rožni venec kot tisto preprosto, vsakdanje orodje, ki ima moč, da nas popelje v nebesa. Zelo si želi, da bi mi postali sveti. Želi, da bi ji pomagali z molitvijo in majhnimi odpovedmi. Marija nas dobro pozna in je v svoji ljubezni zelo iznajdljiva. To sem imela priložnost izkusiti letos, ko sem v Rimu za binkošti srečala mlajšega moškega, uslužbenca ene izmed evropskih institucij. Močno me je nagovorila njegova zgodba, kako je doživel spreobrnjenje po Mariji. V večletnem iskanju resnice in odgovorov na življenjska vprašanja, kot tudi, ali Bog obstaja, je po naključju naletel na film o Marijinih prikazovanjih v Fatimi. To ga je tako zaznamovalo, da je začel vsak dan moliti rožni venec, ne da bi to komurkoli povedal. Več kot leto je v popolnem zaupanju, ne da bi vedel, kam ga bo to pripeljalo, molil njemu popolnoma neznano molitev. V otroštvu je bil sicer krščen, vendar ni bil vključen v nobeno občestvo, ni hodil k maši, do Cerkve je gojil »klasične« predsodke in ga ni zanimala. Zanimal se je za stare civilizacije, za druga verstva in jih proučeval. Vsakdanja molitev rožnega venca ga je v enem letu tako spremenila in ga ponovno vrnila v Cerkev, kjer je prejel še ostale zakramente. Bila sem osupla nad tem, kako se je lahko nekdo, ki ni nikoli molil, ki je preziral krščanstvo, po ogledu filma odločil, se naučil in ostal vsak dan zvest molitvi rožnega venca. Vendar je to Marijina pot, njen način, kako išče izgubljene otroke. Tudi v tem primeru je iznajdljivo združila staro in novo. Film in rožni venec.«
 

                                  ******************************

 

Ob Slomškovi nedelji

    24. september je datum dneva smrti prvega slovenskega blaženega, oziroma »rojstni dan za nebesa« Antona Martina Slomška. Njegov »rojstni dan za zemljo« pa je 26. november 1800. Ko danes obhajamo Slomškovo nedeljo, se ustavimo ob eni njegovih najbolj prepoznavnih krepostih, ob veri, ki je luč na poti našega življenja. Blaženi A. M. Slomšek je bil človek globoke vere. Vera je bila navdih za vse njegovo raznovrstno delo. V Bogu in zaupanju vanj je videl smisel svojega življenja in poslanstva.  Imel je srečo, oziroma milost, da je veličino in lepoto vere začutil že v domači družini. Vedno je bil staršem hvaležen za ta veliki dar, ki so mu ga posredovali. Prav zaradi tega je kot duhovnik in škof veliko besed namenil staršem in njihovi nalogi ter jih spodbujal, da skupaj z drugimi človeškimi krepostmi otrokom posredujejo tudi krepost vere. Zelo si je prizadeval, da bi najprej starši spoznali in sprejeli vero kot vrednoto in jo potem posredovali naprej svojim otrokom in vnukom. Zato pravi staršem, da »je vera največja dediščina, ki jo otroci prejmejo od svojih staršev«. 
   Zavedamo se, da so današnji starši ujeti v mnoge vplive, ki otežujejo življenje iz vere. Zrak, ki ga vdihavamo, je med drugim zrak moralnega relativizma, ki v imenu svobode oznanja, da je človek sam tisti, ki odloča kaj je zanj dobro ali slabo. Danes smo priča novi težavi, ki je v Slomškovih časih še ni bilo, namreč da mnogi starši, tudi če so kristjani, ne molijo in niti ne znajo več moliti, pa tudi sveta maša in zakramenti nimajo v njihovem življenju tistega mesta, ki jim gre.  Zato tudi otrok ne morejo uvajati v molitev in bogoslužno življenje. Potrebna je nova evangelizacija, ki naj pomaga tako staršem kot otrokom korak za korakom napredovati po poti vere. Še zmeraj velja znana misel blaženega A.M. Slomška: »Kdor premoženje izgubi, veliko izgubi. Kdor poštenje izgubi, še več izgubi. Kdor pa vero izgubi, vse izgubi, ker njemu ugasne luč sredi temne noči!«
   Naj nas vse na poti rasti in poglobitve naše vere na vsakem koraku spremlja zgled in priprošnja blaženega škofa A. M. Slomška!

 

                                 ******************************

 

Odpuščanje je najlepši od vseh darov

    Že vrsto let na Slovenskem veliko govorimo o spravi, pa se ji dejansko bolj malo približujemo. Zakaj? Ker niti verni ljudje večkrat ne znamo prav uresničevati odpuščanja. Na drugi strani pa ne vidimo skoraj nobenih znakov kesanja in obžalovanja za hude zločine, ki so bili storjeni. Pogosto slišimo: »Odpustim lahko, pozabiti pa ne morem in tudi ne smem!« Kardinal Suenens v svoji knjigi Vsakdanje življenje – krščansko življenje piše:  »Odpustiti pomeni pozabiti, izbrisati, začeti znava. Božje odpuščanje gre celo tako daleč – a to je posebna pravica, pridržana samo Bogu – da napako uniči.«  - V današnjem evangeliju Jezus s priliko o neusmiljenem hlapcu dovolj jasno pravi, da si »sodbo pišemo sami« s svojim ravnanjem. Od nas zahteva, da si vzamemo za zgled Božje usmiljenje. Bog Oče namreč neprenehoma in na vse strani odpušča. Odpušča kot oče svojim otrokom in nam naroča, da bližnjemu odpuščamo kot svojemu bratu, sestri.
   Belgijski duhovni pisatelj Phil Bosmans v eni svojih knjig piše: »V družini naj ne bo nikoli vojne. Odpuščanje je najlepši od vseh darov… Verujem v Boga, ki ljubi uboge in grešnike in ki se srdi samo na lažne svetnike in hinavce.« 

 

                                 ******************************

 

»Prisluhni in pogumno odgovori!«

   Že vrsto let se po vseh škofijah v Sloveniji drugo soboto v septembru vrši molitveni dan za duhovne poklice; že obstoječe, da bi vztrajali in dobro delovali, še bolj pa je potrebno moliti za nove duhovne poklice. Jezusovo naročilo je jasno: naj prosimo Boga Očeta, da pošlje delavce na svojo žetev, saj je žetev velika, delavcev pa malo. Kdor želi odgovoriti na klic, ga mora najprej slišati. Zato je bilo geslo letošnjega molitvenega dne: »Prisluhni in pogumno odgovori!«   - Naj navedem nekaj poudarkov iz molitvene ure, ki smo jo imeli na Sveti Gori pred sv. mašo: - najprej smo se Bogu zahvaljevali za vse duhovne poklice; - molili smo za mlade, da bi spoznali in uresničevali čudovit Božji načrt z njimi; - molili smo za starše in družine, ki imajo preroško poslanstvo Cerkve in pričevanja evangelija; - molili smo za duhovnike, stalne diakone, redovnike in redovnice, da bi bili pogumni, zvesti in duhovno rodovitni v služenju; - molili smo tudi za katehistinje in katehete ter vzgojitelje, da bi bili z živo vero in gorečnostjo priče in oznanjevalci Božje ljubezni; - molili smo tudi za župnijske animatorje, molivce, župnijske sodelavce in vse vernike po naših župnijah.  Vsakega od nas je Bog poklical po imenu. Dal nam je določeno poslanstvo. Vedno znova nam velja prositi zase in za druge, da bi slišali Božji klic in pogumno odgovarjali tam in tako kot nas potrebuje Bog in ljudje.
                                                        

                                 ******************************

 

  URNIK  VEROUKA  za  leto  2017/18              

Otroci in mladi v prvih septembrskih dneh spet sedajo v šolske in veroučne klopi. Zato, da bi razpirali svoja obzorja, da bi se česa novega naučili, da bi v sebi še bolj kot preteklo leto, odkrivali, da so tudi duhovna bitja. Ob pomoči vzgojiteljev, katehetov in katehistinj bodo med drugim vabljeni k odkrivanju prave podobe Boga in človeka. Ne takšne podobe Boga, ki bi si jo sami hoteli prikrojiti, po svojih potrebah, željah, pričakovanjih in okusu, ampak odkrivanju Boga, ki se nam izrisuje v Svetem pismu in pristnem učiteljstvu Cerkve. To je sicer dolgotrajen proces in naloga, ki ji ne bomo kos vse svoje življenje; a vendarle, korak za korakom lahko vstopamo in prodiramo v svet Božjega. Res, kakšna velika in odgovorna, a hkrati vzvišena je naloga tistih, ki uvajajo v krščansko življenje: staršev, vzgojiteljev, katehetov, duhovnikov …! Gre za življenje, za življenje iz vere, da, za človeka gre.

         URNIK VEROUKA  za  leto  2017/18 (usklajen po srečanjih za starše v Braniku)              

                               BRANIK:                                                             BRJE:

                   1. in 2. razred: Torek ob 16,00        
                   3. razred: Četrtek ob 15,30                              1. skupina: 1. 2. 3. in 4.razred        
                   4. razred: Ponedeljek ob 15,30                         v četrtek ob 16,00
                   5. razred: Ponedeljek ob 14,30              
                   6. razred: Torek ob 15.00                                2. skupina: 6. 7. in 8.razred    
                   7. razred: Ponedeljek ob 16,30                         v četrtek ob 17,00
                   8. razred: Sreda  ob 15,00                                                     
                   9. razred: Četrtek ob 14,30    

 

                                ******************************

 

Svetniki so naši vzorniki in priprošnjiki
    
   Svetniki so najbolj verodostojni pričevalci resničnosti evangelija; so v življenje prevedeni evangelij, čudovito odsevanje Kristusovega življenja. Častiti svetnike pomeni poveličevati Boga zaradi njegove slave in milosti, ki se je uveljavila in razodela v svetosti in veličini svetnikov. Zatekanje k priprošnji svetnikov je utemeljeno v verski resnici o občestvu svetnikov. S tem v zvezi pravi Katekizem Katoliške Cerkve: »Ker so nebeščani tesneje združeni s Kristusom, zato celotno Cerkev krepkeje utrjujejo v svetosti… Ne nehajo… prositi za nas pri Očetu, darujoč zasluženja, ki so jih pridobili na zemlji, po edinem sredniku med Bogom in ljudmi,  Jezusu Kristusu… Njihova bratska skrbnost je v zelo veliko oporo naši slabosti« (956). S svetniki smo povezani v eno samo Božjo družino.  Zatekanje k svetnikom nas mora voditi k posnemanju njihovih kreposti. Ob njih lahko podobno kot sveti Avguštin spodbudno rečemo: »Če so zmogli ti in ti, zakaj ne bi tudi jaz!«  Že v prvih stoletjih Cerkve se je hitro uveljavljalo zatekanje k svetnikom kot zavetnikom in priprošnjikom. Tako je še zmeraj priporočeno, da imamo kristjani ime, ki nas povezuje z določenim svetnikom (vzornikom in varuhom). Zavetnike imajo tudi določene skupine vernikov (v narodu, škofiji, župniji, poklicu in raznih situacijah).
Sv. URH (Ulrih, Uroš) – zavetnik župnije Branik, prosi za nas!
Sveta brata CIRIL in METOD – zavetnika župnije Brje, prosita za nas!
Vsi Božji svetniki in svetnice – prosite za nas! 

 

                                ******************************

Pripadam ti
      
    Izvoljenemu ljudstvu stare zaveze se je po egiptovski sužnosti ter po (s)prehodu skozi Rdeče morje in kljub temu da so bili priče velikim Božjim znamenjem in delom, ob prvih preizkušnjah začelo kolcati po egiptovskih loncih mesa, pa čeprav so bili teh loncev in mesa deležni vkovani v verige. Raje verige kot prazen trebuh! Zato so štirideset dolgih let blodili po puščavi, preden so prispeli domov, v obljubljeno deželo, v deželo, v kateri se cedita mleko in med.
   Slovenci pa smo ta, že sam po sebi ne preveč svetel svetopisemski zgled, tako kot znamo samo mi, vzeli malo po svoje.  Tako kot izvoljeno ljudstvo smo se tudi mi po večstoletni sužnosti znebili spon, se odpravili v tako pričakovano in opevano svobodo, pa smo zakoračili v Rdeče morje, po katerem smo blodili več kot štirideset let. In ko smo končno prilezli na breg obljubljene dežele, smo, še mokrih oblek in do kože premočeni, na hitro popili mleko in polizali med in nato polnih trebuhov naravnali svoj korak v puščavo, kjer zdaj brezglavo, kot ovce brez pastirja, oziroma: ovce s preveč pastirji, blekečemo od leve na desno, od desne na levo in se nam kolca po Egiptu in mesu, loncih in verigah … Mojzesa in mane pa od nikjer in nikoder. In kako dolgo bo to še trajalo, mi ne pove niti Sveto pismo, čeprav me jok in škripanje z zobmi, ki ga slišim, straši, kako se bo ta zgodba končala.
   Noben otrok si ne more izbrati svojih staršev in tudi jaz si te, mati Slovenija, nisem izbral. Pripadam ti po nekem višjem »naključju«, ki naju je zvezalo. A te ljubim in spoštujem! Ne zato, ker tako veli Božja zapoved! Ne le zavoljo pripadnosti in zgolj »po naključju«. Ljubim te, ker si me rodila in ker mi daješ življenje in ker le tako lahko ljubim in spoštujem samega sebe! In ponavljam z nekom, ki je v nekem trenutku sicer zatajil svojo pravo mater, pa kljub temu velja za največjega med nami: »Mati, domovina, Bog!« Ali kot zveni v svetopisemskem prevodu: »Vera, upanje, ljubezen!« Vse najboljše za tvoj rojstni dan! Bog te živi!   

                                     

                                                         (v Magnifikatu, junij 2017, Gregor Čušin – dramski igralec) 

 

                                     ******************************

 Sinovi in hčere enega Očeta
  
  Jezus hodi od mesta do mesta, od vasi do vasi. On je tisti, ki pride do nas. Jezus nas išče, da bi nas odpeljal k Očetu, ki »nas je naredil.« »Njegovi smo.«
      Pa vendar se nam zgodi, da smo sami, brez pastirja, brez Očeta. Ovca brez pastirja , brez paše pogine. Ne ve kam iti. Bezlja sama, izgubljena…
     Ta ovca je človeštvo. Ta ovca so množice, ki se zasmilijo Jezusu, ko jih vidi same. In Jezus prihaja ravno k tem množicam, ki ne vedo, da v resnici niso same; ki ne vedo, da imajo Očeta.
     Kdaj prihaja? Danes, sedaj. »Žetev je zrela,« človeštvo je zrelo za dar Očeta. Jezus ne čaka na boljše čase: danes ga lahko srečamo ravno tam, kjer si ne bi nikoli mislili – v grehu, v odpuščanju greha. Vsak trenutek je dober, da se končno zavemo, da smo njegovi. Sinovi, hčere.
    Jezus prihaja k nam, prebiva v nas in nato pošilja k drugim: v njem smo tudi mi poklicani in poslani. Poklicani pa niso odlični, popolni, učeni… Poklicani so popolnoma preprosti ljudje, ribiči, grešniki, ki jih povezuje ena sam stvar, ena oseba – Oče. Vsi so, vsi smo sinovi in hčere enega Očeta. V tem je naša identiteta: da smo od njega poklicani in poslani. In ne sami; v današnjem evangeliju smo namreč videli šest dvojic, ki predstavljajo občestvo – poslano, da govori in pričuje o Očetu.   

(v Magnifikatu, junij 2017,  p. Andrej Brozovič, jezuit, živi in deluje v Centru Aletti v Rimu)
 

                                                                          ******************************

 Fatimski Mariji 

   Ko je od 13. maja do 3. junija 2017 v naših župnijah Marija zbirala k molitvi, je ob milostnem fatimskem kipu bila knjižica za vpis vtisov in izrazov hvaležnosti ter prošenj. Nastalo je kar 39 zapisov, od katerih nekatere objavljam.

 - » Marija, hvala ti za vse milosti in to današnje doživetje. Prosimo te, ohrani nas v svoji bližini. Varuj naše družine in naš slovenski narod.«
- » Kraljica rožnega venca, hvala ti za ta milostni dogodek! Prosi za nas, ki se k tebi zatekamo! Kraljica miru, prosi za nas!
- » V veselje nam je bilo, da smo Te počastili na našem domu. Nebeška Kraljica, ohrani nam zdravje in razumevanje v družini!«
- » Preljuba nebeška Gospa, Mati Marija! Hvala Ti za vse darove, ki nam jih vse življenje daješ. Še naprej se Ti priporočamo in milosti prosimo: pomagaj nam grešnikom. Hvala za Tvoj obisk v naši družini, ki bo nepozaben.«
- » Mati Božja iz Fatime, presrečni smo, ker si nas obiskala. Ti že veš zakaj. Hvala Ti. Pomagaj naši družini v veri, upanju in ljubezni.«
- » Hvala Ti, Fatimska Marija, da si povezala v molitvi člane več  sosednjih družin, s katerimi se drugače redko srečujemo. Vsak je lahko izrazil tudi svojo prošnjo in zahvalo.«
- » Marija, pomagaj našim družinam. Daj nam moči, da bi stali in obstali. Verujemo Vate! Hvala Ti!«
- » Fatimska Gospa! V našem domu lepo pozdravljena, iz srca Ti gre zahvala  vsa in prošenj naših ne presliši, Marija Ti Mati naša!«
- » Imeli smo privilegij, da nas je ob šmarnični pobožnosti pri naši kapelici sv. Alojzija na Vrhu obiskala Gospa iz Fatime. Tišina in zbranost, ki je zavladala med številnimi vaščani, je povedala vse… Hvala za to milost!«
- » O Marija, naša ljuba Matu, sprejmi v svoje milostno srce naše ranjene duše, da bi se bolj razumeli in se poslušali! Hval za Tvoj obisk, ki nas je združil v molitvi!«
- » O, Fatimska Marija sveta, milostno na nas poglej, naš narod čuvaj in ohrani, v ljubezni svoji ga ogrej! Marija, hvala in čuvaj naše družine!«

   Očitno je bilo Marijino romanje po domovih, sprejemanje Marije, zbiranje  in molitev ob njej, zelo na mestu. Marija deluje! Vsa čast in hvala ji!
 

                                                                         ******************************

 Življenjska moč  

   Binkošti so praznik rojstva Cerkve. Jezus je naročil svojim učencem, naj se na to rojstvo pripravljajo z intenzivno molitvijo. Na rojstvo človeka čakamo devet mesecev, na rojstvo Cerkve so apostoli skupaj s svojo prvo majhno skupnostjo čakali devet dni. Od tod vse kasnejše devetdnevnice. To je doba inkubacije, doba nosečnosti. Vse ima svoj čas. Tudi čas od spočetja do rojstva je treba spoštovati in ga vzeti resno. To ni le čas pasivnega čakanja. Starši, še posebej matere to najbrž dobro veste. Tudi rojstvo Cerkve je bilo treba dejavno čakati. Po Jezusovem naročilu z nenehnim klicanjem Svetega Duha.  Po njegovi obljubi: »Prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče« (Apd 1, 8), je ta molitev prinesla bogate sadove. Prestrašeni apostoli so prejeli nadnaravni pogum. Po čudežu govorjenja v jezikih so jih razumeli vsi ljudje. Peter je vstal in vse zbrane nagovoril v prvi pridigi. Očitno je bil ta govor ne le prepričljiv, ampak poln moči Svetega Duha. Ljudi je do srca pretresel, tako da se je tri tisoč ljudi spreobrnilo in dalo krstiti.
   Sveti Duh, ki je devet mesecev oblikoval Jezusa v telesu njegove Matere Marije, je nato devet dni v molitvi prve majhne skupnosti oblikoval telo Cerkve. Brez Svetega Duha ne bi bilo ne Jezusa ne Cerkve. On je tisto poživljajoče, življenje porajajoče Božje počelo skupnosti Cerkve. Na to velikokrat pozabljamo, na Cerkev gledamo kot na človeško sociološko ustanovo, ki živi in deluje zaradi iznajdljivosti ali celo manipulativnih sposobnosti njenih članov. Morda je to deloma celo res. A prva krščanska skupnost nenehno kliče Svetega Duha. On ni le njen ustanovitelj, ampak njena življenjska moč, ki jo Cerkev za svoje življenje in delovanje potrebuje vsak dan znova. Zato je v srcu vsakega od sedmih zakramentov klicanje Svetega Duha. Brez tega so zakramenti prazen obred. Zato nobeno oznanjevanje ne more biti uspešno brez veliko molitve in klicanja Duha. Zato krščanska skupnost razpade, če njeno vezivo ni ljubezen Svetega Duha. Zato: »Pridi, Sveti Duh in oživi svojo nevesto Cerkev, kajti brez tebe je zgolj mrtvo telo.«

                                                      (Vlado Bizjak v molitveniku Magnifikat, junij 2017)

 

                                                                        ******************************

Upanje v seme Božjega kraljestva    

   »Izšel sem od tebe« in »odhajam k tebi«, »da bodo eno, kakor midva« (Jn 17, 8.11). Praznik Gospodovega vnebohoda, ki smo ga obhajali v četrtek, sklene štirideset dni srečanj z vstalim Kristusom in razodene, da je Jezusova velika noč del neke poti. Z vnebohodom se konča misijonsko potovanje Božjega Sina, ki je prišel od Očeta, se ponižal do smrti in se zdaj vrača k Očetu. V resnici pa ga ni nikdar zapustil – Kristus je nenehno združen tako z Očetom kot s človeštvom. Prav v tem se skriva temeljni preobrat naše vere. Če odlomkov, ki zadevajo Jezusov prihod k Očetu, ne prebiramo v luči Svetega Duha, imamo vtis, da je Gospod pač odšel in da se odslej lahko samo spominjamo tega, kar je rekel in storil. Sveti Duh, ki prebiva v naših srcih, pa nam daje nove oči in nova ušesa, da lahko prepoznamo Gospodovo navzočnost po vnebohodu. Zunanje oko vidi Gospodov odhod, notranje oko, oko vere, pa je sposobno razbrati globlji pomen tega dogajanja. Z duhovnimi očmi vidimo, da smo še globlje združeni s Kristusom in da je zato zdaj naša človeškost pritegnjena v nebo. »Ko se je povzdignil v nebo, nas ni zapustil«, pravi sveti Avguštin, "mi smo že tam gor, (…) kajti telo ne more biti ločeno od glave. Tako zelo nas je združil s seboj, da brez nas ne more več v polnosti biti to, kar je. Ne le, da ostaja z nami, ampak nas je potegnil za seboj.« …
   V luči Kristusove velike noči lahko razberemo, kako se Božje kraljestvo že uresničuje med nami, kakor seme, ki je skrito površinskemu pogledu in tiho raste med brazdami zgodovine. Z očmi Svetega Duha lahko vidimo kali nebes med nami in si ne pustimo ukrasti upanja zaradi zla, ki je vedno navzoče. Upanje v seme Božjega kraljestva oblikuje tudi naš način spoznavanja in sporočanja. Kdor se da voditi Božjemu Duhu, zna v vsaki situaciji razbrati, kaj se dogaja med Bogom in človeštvom, videti, kako skozi dramo človeške zgodovine Bog tke zgodovino našega odrešenja.

                                                       (Nataša Govekar v molitveniku Magnifikat, maj 2017) 

 

                                                                       ******************************

 

Romanje fatimske Matere Božje po domovih (nadaljevanje)    

        Ob 100 letnici Marijinih prikazovanj trem pastirčkom v Fatimi po slovenskih družinah v okviru dekanij od 13. maja do 13. oktobra 2017  romajo blagoslovljeni Marijini kipci (kapelice).
   V naši dekaniji je Marijina podoba iz Fatime začela romati po družinah v soboto zvečer, 13. maja po maši na Brjah,  kjer je bila do sobote 20. maja popoldne v lepem številu družin po vseh zaselkih. Hvala Bogu in Mariji, ki nam odpira vrata milosti. 
    Za Branik v glavnem ponavljan kar je bilo v oznanilih nedelje 14. maja. Tu bo Marijina podoba iz Fatime začela romati v nedeljo 21. maja po sv. maši in bo pri nas do petka 02. junija zvečer.  Po predhodnem dogovoru naj obišče čim več družin. Željeno je, da družina, ki bo gostila Marijo, povabi k molitvi vse svoje družinske člane, lahko pa tudi sorodnike in sosede. Zlasti dopoldne lahko Marijo sprejmejo na dom tudi posamezniki, ki naj se povežejo z drugimi, zlasti če bo precej povpraševanja.  Marija, ki bo po blagoslovljeni podobi še posebej navzoča v domu, ki jo sprejme, želi z osebno povezanostjo narediti tisto, česar sami s svojo močjo običajno ne zmoremo. Potrebuje pa našo skupno molitev. Kjer se ljudje zbirajo k molitvi, tam deluje Bog.   
   S člani ŽPS  smo se zmenili kako bo potekalo romanje. Bodite prosim pozorni in upoštevajte razpored in kontaktne osebe po zaselkih! V škatli z Marijino kapelico bo knjižica, ki naj bo v pomoč za potek molitve. Enako knjižico bo prevzela družina preden bo sprejela Marijo, da se boste lahko malo pripravili in pogledali navodila za prenos ali prevoz. V beležko, ki bo tudi zraven, prosim napišite svoje vtise, zahvale, prošnje,…

 V BRANIKU:

-V oklepaju za datumom je navedena kontaktna oseba pri kateri se prijavite in dogovorite za ustrezen čas.

- STESKE – BIZJAKI (nedelja, 21. 05. - Vlasta Birsa, Branik 6);

- BIRSI (ponedeljek, 22. 05. – Irena Vidmar, Branik 22);

- CVETROŽ – LOJEVI (torek, 23. 05. – Julka Birsa, Branik 211);

- KORP – KLJUČ (sreda, 24. 05. – Sonja Vidmar, Branik 31/A);

- BRITOF-  - GOVERNA (četrtek, 25. 05. – Andrejka Baša, Branik 49);

- VAS od hišne št. 112 do 205 (petek, 26. in sobota 27.05. - Ave Bizjak, Branik 169);

- VIDMARŠČE-POLJE- ŠKRBČI (nedelja 28. in ponedeljek 29. 05. – Katja Lisjak, Branik 80);

- VRH in sv. KATARINA (torek, 30. in sreda 31. 05. – Marica Tominec, Preserje 83/A);

- PRESERJE, -ZAJČI in MRAVLJEVI (četrtek 01. in petek 02. junija – Marjetka Ličen, Preserje 25/A).

        »Naj Marija izprosi obilo blagoslova našim družinam!«

 

                                                                       ******************************

 

Romanje Marijinega fatimskega kipa po domovih

    V Uvodniku oznanil je bilo preteklo nedeljo predstavljeno praznovanje 100 letnice Marijinih prikazovanj v Fatimi.   V Sloveniji smo se na to pripravljali že leta 2016, ko smo po župnijah sprejeli Marijo Romarico. Letošnje leto pa naj bi prav tako preživeli v duhu Marijinih sporočil. V času od 13. maja do 13. oktobra 2017 bodo po slovenskih družinah v okviru dekanij romali blagoslovljeni Marijini kipci (kapelice). Ta pobuda hoče biti priložnost za poživitev molitve v družinah in za molitveno povezavo - tudi v zavesti in hvaležnosti za vse darove, ki jih svet prejema po Marijinem sredništvu.

   V naši dekaniji bo Marijina podoba iz Fatime začela romati po družinah v soboto zvečer, 13. maja po maši na Brjah, kjer bo do sobote popoldne 20. maja. V Braniku pa bo začela romati v nedeljo 21. maja po sv. maši vse do petka zvečer 02. junija.  Po predhodnem dogovoru naj obišče čim več družin. Željeno je, da družina, ki bo gostila Marijo, povabi k molitvi vse svoje družinske člane, lahko pa tudi sorodnike in sosede. Zlasti dopoldne lahko Marijo sprejmejo na dom tudi posamezniki, ki naj se povežejo z drugimi zlasti če bo precej povpraševanja.  Marija, ki bo po blagoslovljeni podobi še posebej navzoča v domu, ki jo sprejme, želi z osebno povezanostjo narediti tisto, česar sami s svojo močjo običajno ne zmoremo. Potrebuje pa našo skupno molitev. Kjer se ljudje zbirajo k molitvi, tam deluje Bog.  

 
   S člani ŽPS (župnijskih pastoralnih svetov) v obeh župnijah smo se zmenili kako bo potekalo romanje. Bodite prosim pozorni in upoštevajte razpored in kontaktne osebe po zaselkih! V škatli z Marijino kapelico bo knjižica, ki naj bo v pomoč za potek molitve. Enako knjižico bo prevzela družina preden bo sprejela Marijo, da se boste lahko malo pripravili in pogledali navodila za prenos ali prevoz.  

Na BRJAH:

- CINKI (sobota,13. 05. zvečer po maši);

- FURLANI in MOŽINI (nedelja, 14. 05.);

- MARTINI (ponedeljek,15.05.);

- MIHELJI (torek,16. 05.);

- ŽULJI in sv. MARTIN (sreda, 17.05.):

- PEČENKOVI (četrtek, 18.05.);

- KODROVI (petek, 19. 05.);

- MOST (sobota dopoldne, 20. 05.).

  Zadaj v cerkvi – vetrolovu bo list, da se po zaselkih vpišete tisti, ki želite gostiti Marijo. Napišite tudi, če bi jo imeli dopoldne, popoldne ali zvečer. Večere, če je mogoče odstopite mladim družinam. Za pojasnila in razpored se povežite s predstavnikom ŽPS iz vašega zaselka!

 

                                                                      ******************************

 

100 letnica fatimskih dogodkov

    Letos obhajamo 100 letnico Marijinih prikazovanj v Fatimi na Portugalskem. Marija se je prikazovala trem pastirčkom od 13. maja do 13. oktobra 1917. Pastirčke je vabila, naj vsak dan molijo rožni venec in delajo pokoro (žrtve) tudi za druge. Povabila jih je k češčenju njenega brezmadežnega Srca. Razodela jim je tri skrivnosti. Bog je te dogodke 13. oktobra 1917 potrdil s sončnim čudežem, katerega so videli ljudje, ki so bili zbrani pri zadnjem prikazanju. Pristnost fatimskih dogodkov pa je potrdila tudi zgodovina. Zadnji papeži so kar po vrsti prihajali v Fatimo, kar gotovo ni brez pomena. Fatimsko sporočilo, ki je v bistvu klic k spreobrnjenju in življenju po evangeliju, je zelo aktualno tudi po 100 letih, saj na tem svetu nenehno poteka duhovni boj med dobrim in zlim.
   V Sloveniji smo se na 100 letnico pripravljali že leta 2016, ko smo sprejeli Marijo Romarico iz Fatime. Letošnje leto pa naj bi prav tako preživeli v duhu Marijinih sporočil. V času od 13. maja do 13. oktobra 2017 bodo po slovenskih družinah v okviru dekanij romali blagoslovljeni Marijini kipci (kapelice). Ta pobuda hoče biti priložnost za poživitev molitve v družinah in za molitveno povezavo - tudi v zavesti in hvaležnosti za vse darove, ki jih svet prejema po Marijinem sredništvu.
   V naši dekaniji bo Marijina podoba iz Fatime začela romat po družinah v soboto 13. maja na Brjah potem pa bo nadaljevala v župniji Branik do 2. junija, ko bo prešla v župnijo Dornberk. Po predhodnem dogovoru naj obišče čim več družin. Družina, ki bo gostila Marijo, naj k molitvi povabi vse svoje družinske člane, pa tudi sorodnike in sosede. 
    Verjamem in prosim, da se bo prijavilo dovolj družin, ki boste sprejeli Marijino kapelico za en večer ali dopoldne v svoj dom in ob njej molili kot skupnost ali vsaj posamezniki. Knjižica s predlogi molitev in pesmi bo na voljo ob kapelici.  S člani Župnijskih pastoralnih svetov se bomo še ta teden srečali in se natančneje dogovorili kdaj, kako bomo izvajali  to ponudbo in kdo bo usklajeval potek romanja.

»Naj Marija izprosi obilo blagoslova našim družinam!«

 

                                                                      ******************************

Gnani po Duhu za poslanstvo

    Letošnjemu tednu molitve za nove duhovne poklice je dal naslov papež Frančišek s svojo poslanico »Gnani po Duhu za poslanstvo«. Pretekla leta smo z njim razmišljali o dveh vidikih, ki zadevajo krščanski poklic: o vabilu, da »gremo iz sebe«, da bi poslušali glas Gospoda, in o pomembnosti cerkvene skupnosti kot priviligiranem kraju kjer se Božji klic rodi, hrani in se izraža. Zdaj ob 54. svetovnem dnevu molitve za duhovne poklice pa želi sveti oče usmeriti pozornost na misijonarsko razsežnost krščanskega poklica. Kdor se je pustil pritegniti Božjemu glasu in začel slediti Jezusu, kmalu odkrije v sebi neusahljivo željo, da bi ponesel evangelij svojim bratom in sestram z evangelizacijo in s služenjem v ljubezni. Vsi kristjani smo poklicani, da bi bili misijonarji evangelija! Učenec v resnici ne prejme daru Božje ljubezni za zasebno tolažbo, ni poklican, da promovira samega sebe, niti da ščiti interese neke družbe, ampak se ga preprosto dotakne in ga preoblikuje veselje, da ga Bog ljubi. Te izkušnje ne more ohraniti samo zase: »Evangeljsko veselje, ki napolnjuje življenje skupnosti učencev, je misijonarsko veselje.« (Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 21).  - Molitev in delo za duhovne poklice in za svetost in zvestobo tistih, ki so se že odzvali Božjemu klicu postaja vedno bolj obveznost vsakega kristjana, ki čuti s Cerkvijo in njeno glavo Kristusom in je vedno manj nekaj zgolj prostovoljnega za tiste, ki to želijo. 
Molitev za duhovne poklice
   Gospod Jezus, božji Pastir duš, ti si poklical apostole, da bi postali ribiči ljudi. Pritegni tudi danes k sebi goreče in plemenite fante iz naših družin ter jih naredi za svoje učence in služabnike.
   Zbudi v njih željo po odrešenju vseh ljudi, za katere na naših oltarjih vsak dan obnavljaš svojo daritev na križu. Pokaži jim, Gospod, vse pokrajine, kjer toliko naših bratov in sester prosi za luč resnice in gorečo ljubezen. Naj odgovorijo tvojemu klicu, postanejo sol zemlje in luč sveta. Na zemlji naj nadaljujejo tvoje delo odrešenja in gradijo tvoje skrivnostno telo, ki je Cerkev.
   Tudi številna in velikodušna srca deklet milostno pokliči, Gospod. Vlij jim hrepenenje po evangeljski popolnosti in zbudi v njih željo, da se bodo službi za tvojo Cerkev ter za uboge in bolne žrtvovale z vsem žarom in vso močjo tvoje ljubezni. Amen.                                                                     
                                                                                                         (po papežu Pavlu VI)

 

                                                                     ******************************

 

Praznik Božjega usmiljenja 

   »Bog je ljubezen« (1 Jn 4,8). Toda tisto, v čemer se ta ljubezen najbolj prepričljivo izraža, je usmiljenje. Svetemu papežu Janezu Pavlu II. je bila tema o Božjem usmiljenju zelo pri srcu. Napisal je okrožnico o Božjem usmiljenju, redovnico sestro Favstino Kowalsko je kot glasnico Božjega usmiljenja 18. aprila 1993 razglasil za blaženo, 30. aprila 2000 pa kot prvo v novem tisočletju za sveto. Istega leta je tudi vpeljal praznik Božjega usmiljenja za vso Cerkev (na 2. velikonočno ali belo nedeljo). Sestra Favstina je umrla v sluhu svetosti 5. oktobra 1938, stara komaj 33 let. Njeni posmrtni ostanki počivajo od leta 1966 v svetišču Božjega usmiljenja Lagiewniki v Krakowu, kjer je podoba usmiljenega Jezusa. Sveti papež je umrl na soboto pred praznikom Božjega usmiljenja leta 2005. Tudi papežu Frančišku je Božje usmiljenje zelo pri srcu. Podaril nam je izredno sveto leto Božjega usmiljenja (2016), ki smo ga končali na lansko zadnjo nedeljo cerkvenega leta. Želel je, da se to nadaljuje  še naprej, da bi bila Cerkev vedno bolj orodje usmiljenja.
    Praznik Božjega usmiljenja je utemeljen v Svetem pismu, pa tudi v bogoslužju bele nedelje. V drugem berilu apostol Peter oznanja: »Bog nas je v svojem velikem usmiljenju prerodil za živo upanje in neuničljivo dediščino, ki je v nebesih shranjena za vas…« (1Pt 1, 3). V evangeliju pa vstali Jezus zaželi učencem mir in jim izroči zakrament Božjega usmiljenja – sveto spoved. Ta zakrament je vir sprave z Bogom in z ljudmi, vir novih duhovnih moči in notranjega miru. Nikoli naj ne bi pozabili, da je sad Jezusovega trpljenja in vstajenja prav odpuščanje grehov. Posebno pozornost in usmiljenje je Jezus izkazal apostolu Tomažu, ki mu je pomagal, da je v skupnosti z apostoli prišel do srečanja z njim in do vere v vstajenje.
   Sestri Favstini je Jezus dal poslanstvo naj opozarja na dobro poznano, a žal večkrat pozabljeno resnico krščanske vere v usmiljeno ljubezen Boga do človeka. Naročil ji je tudi naj človeštvu posreduje tudi nove oblike češčenja Božjega usmiljenje. Vse njeno bogastvo je zajeto v dnevniku, ki ga je napisala po Jezusovem naročilu v zadnjih štirih letih svojega življenja z dovoljenjem spovednika in predstojnice.
    Razodetje Božjega usmiljenja je zadnji korak Božje odpuščajoče ljubezni, ki prihaja naproti človeštvu, preden nastopi poslednji dan – dan Božje pravičnosti. Tako Jezus govori po sv. Favstini: »Preden nastopim kot pravičen sodnik, prihajam kot kralj usmiljenja. Kdor zavrne moje usmiljenje, se sam obsodi!«
 

                                                                    ******************************

 

Velikonočno voščilo škofa msgr. Jurija Bizjaka

  Velika noč je povezana s križem in brez križa ni velike noči, nedeljske radosti in vstajenja ni brez petkovega križa in trpljenja! Zato ni presenetljivo, da molitvene himne svetega tridnevja tako prostodušno in zgovorno opevajo in slavijo znamenje križa. Kakor v himni pri jutranjih hvalnicah: 'Zvesti križ, edino ti si plemenito res drevo, ni lesa, ki rasel, cvetel, sad poganjal bi tako, sladki les na sladkih žebljih nosiš breme presladko!' Kakor je že prej napovedal naš Gospod: 'Moj jarem je prijeten in moje breme je lahko!                                                    
   In  tudi zaradi te resnice in te povezave je velika noč lahko slavje vsakega človeka: Kakor pred oltar nikoli ne stopimo praznih rok, saj imamo vedno nekaj, kar lahko položimo nanj, od prošnje do zahvale, od daritve do žrtve, tako tudi velikonočnega jutra nikoli ne pričakamo praznih rok, vedno vsak s svojim križem, zdaj večjim zdaj manjšim, zdaj težjim zdaj lažjim, nikoli brez njega! In vsako velikonočno jutro s svojo resnico in svojo obljubo naredi, da je vsak naš križ, takšen ali drugačen - poveličan!
   Bratje in sestre. Pridružimo se tudi mi glasovom velike množice zveličanih, ki jo opisuje pisec Knjige Razodetja, in pojmo z njimi: Aleluja. Zakraljeval je naš Gospod, Bog Vsemogočni. Veselimo in radujmo se in dajmo mu čast, kajti prišla je svatba Jagnjetova in njegova zaročenka se je pripravila!' (Raz 19,6-7). Njegova zaročenka je Cerkev, njegova zaročenka smo vsi! Vsem želim radost in veselje velikonočnega jutra, Gospod je vstal in poveličan živi na veke. Aleluja!

                                                        msgr. dr. Jurij Bizjak, koprski škof

 

 Blagoslovljeno in lepo nadaljevanje velikonočnih praznikov želim  župnik Rafael

 

 

                                                                   ******************************

 

V e l i k i  t e d e n

   Zadnji teden postnega časa imenujemo veliki teden. V teh dneh v bogoslužju z dejanji in znamenji ponazarjamo in podoživljamo dogodke zadnjih dni Jezusovega življenja in odrešenjskega delovanja: trpljenje, smrt in vstajenje.  Prvi dan velikega tedna, na cvetno nedeljo, blagoslavljamo oljčne veje in drugo zelenje. Odnesemo ga domov, ga damo na častno mesto in hranimo vse leto.  S tem praznujemo Jezusov slovesni prihod v Jeruzalem, ki dramatično ponavzočuje obrat od »hozana« do »kržaj ga«. Pri maši beremo pasijon, poročilo o Jezusovem trpljenju, ki je letos po evangelistu Mateju. Veliki ponedeljek, veliki torek in velika sreda so predvsem dnevi pripravljanja; tudi za sveto spoved je še priložnost. Na VELIKI ČETRTEK začenjamo sveto velikonočno tridnevje.  Z večerno sveto mašo na poseben način ponazarjamo in podoživljamo : -1.) postavitev zakramenta svete evharistije ali svete maše. Pri zadnji večerji je Jezus vzel kruh in kelih ter rekel: »To je moje telo…« in »To je moja kri…« -2.) postavitev zakramenta svetega mašniškega posvečenja z naročilom: »To delajte v moj spomin.« 3.)Naročilo nove zapovedi: »Ljubite drug drugega kakor sem vas jaz ljubil!«. Ta večer se Jezusu zahvaljujemo za odrešenje in ga častimo navzočega v sveti evharistiji.  -Na VELIKI PETEK nas bogoslužje uvaja  v pomen posta, križa, trpljenja. Na ta dan nikjer na svetu ni svete maše,  ampak bogoslužje,  ki  vsebuje:  - opravilo božje besede,
   - češčenje križa, - sveto obhajilo. - VELIKA SOBOTA je dan Jezusovega počitka v grobu. Pripravo na Veliko noč so pri nas zaznamovali številni običaji. Po svojih močeh jih ohranjajmo. Kjer za kuhanje uporabljamo ogenj, ga prižgemo z blagoslovljenim ognjem, ki ga to jutro duhovnik blagoslovi. Poseben pomen imajo blagoslovljena velikonočna jedila; s svojim simboličnim sporočilom prinesejo praznovanje tudi v naše domove. V omizni skupnosti nas povezujejo med seboj in vzbujajo v nas veselje, da je Jezus, naš Odrešenik  z nami vse dni. Bogoslužje velikonočne vigilije obsega naslednje glavne dele: - slavje luči,- Besedno bogoslužje, -krstno bogoslužje, - evharistično bogoslužje. - Lep slovenski običaj je vstajenjska procesija.  To je posebna izpoved vere v vstalega Zveličarja. Pomaga nam globlje doživeti radost ob Jezusovi zmagi nad smrtjo, ki je poroštvo tudi naše zmage in večnega življenja.  

   Duhovne bogate, blagoslovljene in lepe velikonočne praznike želim  župnik Rafael

 

                                                                  ******************************

 

SPOVED   PRED  VELIKO NOČJO   2017:

za VEROUČENCE:  -  v B r a n i k u   ta (5. postni ) teden ob rednih urah verouka;
                           -  Na Brjah  bo spoved za veroučence v sredo, 5.4. ob 17,45 

Za  ostale pa  bodo glavne priložnosti: 

B R A N I K :   - Nedelja, 2. 04. od 14:00  do 15:00  :  Boštjan Toplikar              
                    - Sobota, 8. 04. od 16:30  do 18:00  : Marko Kos 
                    - Nedelja, 9. 04. od 14:00  do 15:30 Cvetko Valič           

B R J E: - Torek, 4. 04. od 16:00 do 17:30: Jožef Berce
             - Ned., 9. 04. od 14:00 do 15:30 : Boštjan T.              

D O R N B E R K  - Petek.,7.04. od 17,30 do 18,30: Boštjan T.
                          - Ned.,9.04.o od 17:00 - 19:00: Rafael L.,  Marko K., Boštjan T. 
                          - Torek,11. 03. od 15:30 -17:00: R. Leskovec
                 - Sreda, 12.04. od 15:30 – 17:30: Jožef Ličen, Marko Kos, Boštjan T.

PRVAČINA: - Pet.7.4.od 16:30 -17:30:Marko K.
                   - Sob.,8.4. od 17:30–18:30 Milivoj Žakelj

RENČE: - Ned., 9.4. od 14:00 -15:30: R. Leskovec, J. Berce
            - Poned., 10. 04. od 16;30 – 18:00

Spovedovanje ob radijskem misijonu na Radiu Ognjišče:
V  Š E M P E T R U :  V petek, 7. aprila od 8:00 do 19:00 po en spovednik (R. Leskovec od 17:00  do 18:00) 

 

                                                                  ******************************

 

 Da bi prav usmerili svoj življenjski korak

   »Na zemlji je res tako, kakor da blodimo; in ko ne bi bilo pred nami  dragocenega Kristusovega obličja, bi se čisto izgubili in propadli, kakor je propadel človeški rod ob vesoljnem potopu.« Tako je zapisal pisatelj Dostojevski v romanu  Bratje Karamazovi. Vemo, da nam Cerkev z »močnimi časi« cerkvenega leta, kot je postni čas, dejansko ponuja možnost, da svoj korak znova usmerimo na pot za Kristusom kot glavnim ciljem svojega življenja in tega časa. Zato verjamemo besedam papeža Frančiška, ki pravi, da je »postni čas popravljanje življenja, ureditev življenja, da bi se približali Gospodu.« Tiha nedelja nas spominja, da je postni čas skoraj končan. Ali ob tem morda doživljamo, da tega milostnega obdobja nismo najbolje izkoristili? Pa izkoristimo vsaj čas, ki je še ostal! Prisluhnimo Gospodu; prosimo ga za »luč, da bi spoznali, kaj se dogaja v nas, in za pogum, da bi se spreobrnili in se približali Gospodu. Lepo je biti blizu Gospoda,« nas še spodbuja papež Frančišek.
    Povabilo je zelo konkretno, zato prosimo, da bi se mogli v teh zadnjih dneh postnega časa z vsem srcem odpreti Kristusu. Pa ne samo zaradi sebe, ampak tudi zato, da bi na tem svetu lahko naredili še veliko dobrega. Srečanje s Kristusom v branju Svetega pisma, v redni molitvi, v življenju s Cerkvijo, v dobrih delih - v vsem tem moremo vsaj zaslutiti svoj osebni odnos s Kristusom in vedno bolj postajati resnični kristjani. V tem odnosu se izraža to, kar nosimo v sebi, »domotožje po Bogu«, po Jezusu. Vsaj včasih zaslutimo, da lahko najdemo samo v njem svoje pravo uresničenje in da on poroštvo pravega veselja.
                                        (s.Darija Krhin, šolska sestra de Notre Dame, Magnifikat, april 2017)
 

                                                                  ******************************

 

Bog gleda drugače

   Četrto postno nedeljo, sredi postnega časa od nekdaj imenujemo nedelja Laetare - nedelja veselja. Po nekaterih razlagah je to zgolj nedelja »oddiha« sredi napornega posta. Bolj verjetno pa je to nedelja, ki pepelu, križu in postnim vajam dodaja bistveni element posta - pripravo na veliko noč, na vstajenje.
  Površen zunanji opazovalec kot tudi marsikateri  kristjan ob postu in vsem, kar sodi poleg, lahko dobo vtis, da resnost in trpljenjskost posta stremita k  velikemu petku - k spominu Jezusovega trpljenja in smrti. Četrta postna nedelja pa nas vabi, da vendarle pogledamo še nekoliko dlje. Velikemu petku sledi velika noč. Veliki petek brez velike noči je največja možna tragedija. Smrt Boga, ki mu ne bi sledilo tudi vstajenje, bi bila nekaj, kar ni vredno spomina, kaj šele praznovanja. Zato tudi postu v resnici ne sledi veliki petek, temveč velika noč. Naše postne vaje, odpovedi, molitve … vse služi naši pripravi na velikonočno praznovanje.
   Tudi Božja beseda 4. postne nedelje nam lahko bistveno pomaga, da naredimo ta usodni miselni preskok; da zapustimo človeški zorni kot in nase, na ves svet in na svoje življenjsko pot pogledamo z Božje »preže«. Bog gleda drugače kot človek. Izmed sinov Betlehemca Jeseja si za bodočega kralja ni izbral nikogar od tistih, na katere je bil oče, ki je sinove gotovo dobro poznal, upravičeno ponosen. Vsak od njih je nedvomno premogel mnoge kvalitete, potrebne dobremu kralju. A Bog se ne meni na človeške kriterije. Izbere najmlajšega, Davida, še nedoraslega, umetniško zasanjanega pastirja. Bog gleda drugače kot človek.
   Tudi v evangeliju se srečamo z istim problemom. Jezus ozdravi slepega od rojstva. Za Jude je bila slepota posledica greha; greha tega, ki je bil slep ali pa njegovih staršev. Tako je veljalo stoletja. S takšnim učenjem so ljudi bolj ali manj uspešno odvračali od greha. Jezus, ki nam, svojim učencem, namesto zgolj desetih zapovedi predlaga tudi blagre, pa prisega na svobodo in dostojanstvo Božjih otrok. S svojim vstajenjem je Jezus greh premagal. Zato se tudi mi zoper njega bolj kot z lastnimi močmi borimo z močjo Njega, ki je greh premagal in nas poklical, da »živimo kot otroci luči«.
   V tem je naše veselje. Veselje, ki je trajno, ki se Kristusovim učencem vedno spodobi.  Tudi sredi postnega časa.

(Damjan Štih, župnik v Kočevju, Magnifikat, marec 2017)
 

                                                                  ******************************

 

 Pogumno srce – teden družine 19. – 25. marec 2017

  Medškofijski odbor za družino v Cerkvi na Slovenskem ob letošnjem tednu družine izpostavlja pomen mož in očetov. Kakor je Bog postavil svetega Jožefa, da je s svojo navzočnostjo dajal trden temelj nazareški družini, pravi papež Frančišek v apostolski spodbudi Radost ljubezni, »Bog postavlja očeta v družino zato, da bi ta z dragocenimi značilnostmi svoje moškosti bil blizu svoji ženi in z njo delil vse (…) ter bil blizu otrokom pri njihovi rasti«. Praznik sv. Jožefa je zato spodbuda našim družinam, da zopet bolj ovrednotimo nenadomestljivo vlogo očetov v njih. Ne samo v skrbi za gmotno preživetje, temveč tudi v skrbi za skladen razvoj, ki ga naj bo deležen otrok in mladostnik v oblikovanju svoje osebnosti in verske podobe. Oče, ki z družino skupaj moli, se udeležuje verskega življenja in se živo zanima za versko rast svojih otrok, je lahko tista skala družinske hiše, katere temelji niso postavljeni na pesek.
    Letos bogoslužno obhajamo praznik sv. Jožefa že v soboto, ker 19. marca ima prednost 3. postna nedelja. Župniki smo naprošeni, da v župnijah (preko oznanil in po drugih poteh)  razširimo naslednje skupne pobude:

1.    Ob prazniku sv. Jožefa ali na tretjo postno nedeljo pri maši izpeljemo preprost blagoslov vseh mož.  
2.    Ohrabrimo može, da letos prav oni dajo pobudo za družinsko molitev, poskrbijo da doma v tem tednu vsak večer skupaj zmolijo npr. eno desetko ali običajno večerno molitev.
3.    En dan v tednu pridejo moški na skupno srečanje v župnišče, kjer imamo lahko z njimi zelo preprosto srečanje, najlažje ob ogledu filma (Pogumni), ki daje veliko iztočnic za debato in druženje.
4.    Letošnji teden je lahko spodbuda in povabilo, da bi taka srečanja ponekod postala redna in bi se kje na novo povezali v skupine npr. »Možje sv. Jožefa«, ki ponekod že lepo živijo.

Molitev k svetemu Jožefu

Sveti Jožef, varuh naših družin, bodi nam priprošnjik v našem času.
Prosimo te za nas može in očete, da bi zmogli biti to, za kar nas je Bog ustvaril:
da bi si upali biti moški, ki dajejo varnost in moč;
da bi bili vitezi v službi ljubezni, ki se ne skrivajo za bojnimi oklepi;
da bi bili kralji z žezlom odgovornosti, ki si upajo vzeti življenje v svoje roke;
da bi bili graditelji domov in družin, ki se ne odkupujejo z denarjem;
da bi bili umetniki vzgoje otrok, ki jim znajo dajati priznanja;
da bi bili občudovalci svojih žena,  ki jim podarjajo svojo pripadnost;
da bi se kot preroki pustili izzvati Bogu in postali Njegovi sodelavci v dobrem!

Sveti Jožef, prosi za nas!

 

                                                                 ******************************

 

 Tudi danes se Gospod razodeva

   Božja beseda druge postne nedelje nam v prvem berilu sporoča kako se je Bog razodel Abrahamu -  očetu vere in ga povedel v novo deželo. V evangeliju pa smo priča Jezusovi spremenitvi na gori vpričo treh izbranih apostolov. Tudi mi smo verjetno že kdaj doživeli kakšen izreden dogodek, ki nas je močno zaznamoval za vse življenje. Običajno pa se z Bogom srečujemo in nas on nagovarja le po mnogih običajnih in vsakdanjih trenutkih: - v srečevanju z ljudmi, - v okolju in dogodkih, ki nas zadevajo, - vsekakor pa tudi v molitvi, zakramentih, še posebno pri sv. maši.
   V zvezi z molitvijo nas papež Frančišek velikokrat nagovarja. Ko smo v tem pastoralnem letu osredotočeni na dar zakonskega in družinskega življenja, nam sveti oče v apostolski spodbudi Radost ljubezni pomaga videti, kako vsakdanje življenje navdihuje odnos s Kristusom prav v molitvi. Tako pravi: »Če družini uspe, da se osredotoči na Kristusa, on povezuje in razsvetljuje celotno družinsko življenje. Bolečine in strahove doživlja v povezanosti z Gospodovim križem in njegov objem omogoča prenašati najhujše trenutke. V grenkih dnevih se poveže z zapuščenim Jezusom, kar lahko prepreči zlom družine«. V svojih homilijah papež Frančišek pogosto spodbuja naj se zagledamo v Jezusa, da bi opazili kako je On prvi uprl svoj ljubeči pogled  v nas. Zato je bistvenega pomena za zakon in družino, da Jezus dobiva osrednje mesto. Z udeležbo pri njegovem križu bomo težave in trpljenje spreminjali v daritev ljubezni. In prav tako družina doživlja trenutke veselja, počitka in praznovanja kot udeležbo pri Njegovem vstajenju.
  Osebna in družinska molitev je res prednostno sredstvo za to, da velikonočno vero ohranimo in okrepimo. Potrebna je vsakdanja molitev. Kako lepo je, če dan začnemo s križem in prikličemo Božje varstvo. Kako spodbudno je za otroka, ki ga materina ali očetova roka pokriža na začetku dneva in ko se sklepa dan. Kakšen blagoslov je, če družina najde nekaj minut, da se skupaj postavi pred živega Gospoda. Takrat mu lahko povedo stvari, ki jim povzročajo skrbi, ga prosijo za tisto, kar družina potrebuje, molijo za koga, ki je v stiski, in se mu zahvaljujejo za prejete dobrote. To so trenutki, ko se Gospod razodeva v družini.

 

                                                               ******************************

 Post za duhovno rast
 
   Postni čas je za vso Cerkev podoben duhovnim vajam. Vendar ga lahko opravljamo sredi vsakdanjega življenja in opravil. Omogoča nam, da se za nekaj časa odmaknemo od številnih opravil in podatkov, ki nas bombardirajo, da se lahko bolj posvetimo tistemu kar je najbolj pomembno: Jezusu, njegovemu odrešenjskemu delu za nas za katerega je bistvenega pomena križ in vstajenje.  Vabila in priložnosti pa nam nič ne pomagajo,  če jih ne izkoristimo. Zato pa potrebujemo vsaj osnovni načrt. Tradicionalne in preizkušene spodbude za postni čas so: molitev, post in miloščina. Pomagajo nam lahko, da naredimo konkretni načrt, s katerim bomo zmanjšali količino motečih podatkov in bomo tako bolj odprti za Jezusa in za bližnje. V postnem času se potrudimo in si poenostavimo življenje. Zmanjšajmo hrup in stvari v življenju, ki nas motijo. Potrudimo se ter se bolj zbližajmo z Jezusom, z domačimi in drugimi ob nas.
   Slovenska KARITAS je za letošnji postni čas podobno kot v preteklem letu pripravila tri  povabila : - preventivna spodbuda 40 dni brez alkohola, ki nosi podnaslov »Izberi prav, Bodi z mano«, - zbiranje sredstev za pomoč na območju jugovzhodne Evrope in – vabilo k poglobitvi postnega časa.
   Skupnost katoliške mladine (SKAM) vabi k postni akciji z naslovom »40 ur brez telefona«. Z njo želijo spodbuditi mlade, da vsak dan v postu za eno uro svojega prostega časa, med 19.00 in 20.00 izklopijo svoj mobilni telefon in ta čas porabijo za svoje odnose (pogovor, sprehod, branje knjige ali druženje s prijatelji).
    

Ponovno navajam kar je bilo objavljeno v zadnjih oznanilih: EKIPA #deliJezusa v letošnjem postnem času nadaljuje s poglabljanjem v krščanstvo pod naslovom »Blagor ti«. Prispevki sodelujočih bodo objavljeni vsak postni ponedeljek, sredo, petek in nedeljo na spletni strani Pridi.com, Facebooku, Youtubu in Exodus TV. #deli Jezusa

 

                                                              ******************************

 

 Pastirsko pismo naših škofov (povzetek II. dela)   
 
   Dragi bratje in sestre. Prejšnji teden smo vam škofje spregovorili o pomenu krsta, pravici staršev, da podarite krst svojim otrokom, ter skrbi za  versko vzgojo. Danes pa vam bomo spregovorili tudi o tem, zakaj imajo vsi otroci pravico do krsta ter kakšne pogoje naj spolnjujejo krščanski botri. Zaradi sodobnega načina življenja se številni verniki in duhovniki srečujejo s starši, ki niso poročeni oz. težko najdejo primernega botra. Zato naše besede sprejmite z razumevanjem in v duhu sprejemanja in dobrohotnosti.  V Sloveniji je krščenih skoraj 75 % prebivalstva. Kot škofje smo skupaj z vami veseli, da kljub negotovim časom velika večina prebivalcev Slovenije pripada Kristusovi Cerkvi. Ob tem si želimo, da bi vsi starši omogočili krst svojim otrokom in zaklad vere živeli in ga uspešno predali prihodnjemu rodu. Zato je ključnega pomena, da poiščemo nove poti evangelizacije, s katerimi bi pomagali staršem, katehistinjam in katehistom pri prenosu vere in verskih vrednot na otroke…  - Vsi otroci so krščeni v veri Cerkve, kakor je lepo rečeno v obredniku: »Ali hočete, da vaš otrok prejme krst v veri Cerkve, ki smo jo pravkar izpovedali?« To je še posebej pomembno tam, kjer starši iz različnih razlogov še ne morejo polno živeti po predpisih Cerkve… Starodavno izročilo Cerkve govori tudi o vlogi botra pri zakramentu svetega krsta in pri skrbi za versko vzgojo. Katekizem katoliške Cerkve pojasnjuje: »Da bi se krstna milost mogla razvijati, je pomembna pomoč staršev. Tu je tudi vloga botra ali botre, ki morata biti trdna vernika, sposobna in pripravljena pomagati novokrščencu, otroku ali odraslemu na njegovi poti v krščansko življenje« (KKC 1255)…
   Škofje se z duhovniki in večino vernikov strinjamo, da je krst otrok smiseln, kolikor krstu sledi življenje v krščanski družini in bo poskrbljeno za versko vzgojo… Pomembno je, da starši za otroke oblikujejo krščanski dom, ki vključuje sveta znamenja, kot so križ, Marijina podoba, slika krstnega zavetnika, Sveto pismo, Katekizem Katoliške Cerkve itd. Starši in botri naj otroke naučijo moliti, skupaj z njimi naj prebirajo svetopisemske zgodbe, se udeležujejo nedeljske svete maše in obhajajo krščanske praznike ter otrokov god na dan njegovega krstnega zavetnika... Vse to oblikuje krščansko okolje, v katerem bo otrok laže gradil svojo versko identiteto in ob verouku poglabljal svoje versko znanje.
   Na koncu vas vabimo, da se z veseljem zavedate svojega krsta in iz njega tudi živite. Krst je največji dar in nekaj najlepšega, kar se vam je zgodilo v življenju in kar lahko starši podarite svojim otrokom, saj pomeni resničnost Kristusovega vstajenja v našem življenju. Kot škofje si želimo, da bi bili vedno ponosni kristjani in da bi v svojih družinah, na delovnem mestu in v družbi pogumno priznali, da ste kristjani, in bili s svojim krščanskim življenjem zgled svojim otrokom…
   Vam in vašim družinam, še posebej vsem bolnikom in ostarelim, želimo blagoslovljen postni čas in lepo pripravo na velikonočne praznike.                           

 

        Vaši škofje

 

 

                                                             ******************************

 

Pastirsko pismo naših škofov (povzetek I. dela)  
 
   V letošnjem pastirskem pismu pred postnim časom nam naši škofje govorijo o zakramentih uvajana v krščanstvo in še posebno o svetem krstu.
    »V vseh kulturah in verstvih poznajo določeno uvajanje v posamezne dobe življenja oziroma ustanove. V Katoliški Cerkvi imajo to nalogo trije zakramenti uvajanja v krščanstvo: krst, birma in evharistija (KKC 1212). Za nas je zakrament krsta velik dar nebeškega Očeta. S krstom smo postali Božji otroci in člani njegove svete Cerkve.  Jezus je učil, da je krst potreben za odrešenje: »če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo« (Jn 3,5). Zato Cerkev že od samih začetkov ne krščuje samo odraslih, temveč tudi otroke. Nebeški Oče ljubi in spremlja človeka od spočetja naprej in ga vabi k sodelovanju. Od krsta naprej pa nas vabi, da izkušamo njegovo ljubezen, ki se kaže v usmiljenju in rodi sadove v sočutju do vseh. Zato je krst skupaj z birmo in evharistijo temelj krščanskega življenja« …- »Z rojstvom nam je podeljeno državljanstvo, narodnost in zlasti materni jezik ter sorodstvene vezi, kar v ničemer ne omejuje otrokovih osnovnih pravic. Nasprotno, to so dragoceni darovi, ki so nam položeni v zibelko. Tako tudi sveti krst ne odpravlja človekove pravice in svobode za osebni sprejem vere ob polnoletnosti. Vsak človek je poklican, da se odloča za Boga, se oklepa Kristusa in hodi za njim, da bi imel življenje v polnosti (Jn 10,10). Toda če otrok sploh ne pozna Jezusa, potem ga tudi sprejeti oz. zavrniti ne more. Krst otrok je zato stalna praksa Cerkve od najzgodnejših časov naprej.« … - »Krščanski starši imate sveto in neodtujljivo pravico otroke krstiti in jih krščansko vzgajati. Zagotavljajo jo slovenski in mednarodni pravni predpisi… Zato tisti, ki menijo, da starši nimate pravice krstiti svojih otrok, kršijo vaše človekove pravice in temeljne svoboščine, ki so ustavno in mednarodnopravno zagotovljene. Želijo tudi omejiti svobodo Cerkve…« - - »Poleg zemeljskega življenja, ki ga starši kot Stvarnikovi sodelavci posredujejo otrokom, je za kristjane Božje življenje po krstu največji in najdragocenejši dar... Zato vabimo vse starše, da svojim otrokom v prvih mesecih po rojstvu omogočijo krst in nato krščansko življenje. Starši ob krstu v imenu svojih otrok izpovejo vero in izrečejo obljubo, da bodo svoje otroke vzgajali v veri Cerkve. To pomeni, da jih bodo izobrazili v veri, jim omogočili udeležbo pri verouku v domači župniji, obhajali krščanske praznike, gojili družinsko molitev in ob primernem času poskrbeli za prejem svetega obhajila in birme…  Prosimo vas, da vztrajate in da skupaj z botri in starimi starši svojim otrokom podarite zgled medsebojne ljubezni, molitve in odpuščanja. Vsako leto v Sloveniji prejme zakrament svetega krsta skoraj 12 tisoč otrok in odraslih. Zato se ob tej priložnosti zahvaljujemo vsem, ki ste dali krstiti svoje otroke in ki verske vrednote prenašate na prihodnjo generacijo. Prav tako pa se zahvaljujemo vsem duhovnikom in drugim pastoralnim delavcem, ki požrtvovalno pripravljajo starše na obred krsta njihovih otrok.

 

Pri verski vzgoji otrok vas spremlja naša molitev in naj ostane pri vas Božji blagoslov.«

 

                                                                                                                        Vaši škofje

 

                                                            ******************************

 

Ob srečanju zakoncev jubilantov v Braniku

  V nedeljo 12. 02. 2017 smo v Braniku z župnijskim pastoralnim svetom v  prvikrat pripravili  praznovanje in srečanju zakoncev jubilantov, ki so pred (10, 20, 25, 30, 40, 50 ali 55) leti sklenili krščanski zakon. Razposlali smo 40 pisnih vabil na katera se je prijavilo 19 parov.

  Spoštovani jubilanti! Z vami se veselimo in vam čestitamo za dosedanje skupno življenje. Bogu se zahvaljujemo in prosimo Božjega blagoslova za vašo zakonsko zvezo tudi v prihodnje.
  Jezuitski pater Vital Vider, najbolj znani delavec na področju zakonske pastorale v Cerkvi na slovenskem v knjižici z naslovom Zakon zori v uvodu piše: » Večkrat slišimo govoriti o raznih življenjskih obdobjih v zakonu. To govorjenje o obdobjih se upošteva v strokovnem teoretičnem razločevanju nečesa, kar pa v resnici ni razčlenjeno ali razdeljeno, ampak je živa celota. Vzemimo na primer smreko. O kakšnih njenih življenjskih obdobjih bi lahko govorili? Smreka ne pozna življenjskih obdobij, ampak od vsega začetka raste, se razvija, dozoreva v vedno višjo, lepšo smreko, kakor na primer tista smreka velikanka na Pohorju, ki jo ljudje hodijo ogledovat in občudovat.  Tako je tudi  z zakonom. S sklenitvijo zakona je ta začel rasti in se razvijati, in če je zdrav, je vedno močnejši, zrelejši in lepši, dlje časa traja. Cilj in vrhunec bo dosežen s smrtjo enega od zakoncev. Do takrat mara še vedno rasti in se razvijati.«

   Za mlade ste lahko zakonci jubilanti poseben izziv in spodbuda, da bi se tudi oni z veseljem in odgovornostjo odločali za zakonsko življenje in bi  tudi oni rasli in dozorevali v zakonskih odnosih.  Bolj kot govorjenje o krščanskem zakonu, za katerega je značilna medsebojna dopolnitev, enost, nerazveznost in naravnanost na rodnjo in vzgojo otrok,  je prepričljivo pričevanje dobro življenje krščanskih zakoncev in družin. Ni boljšega načina, da se izrazi lepota, pomen in blagoslov zakramenta.  Zakon, ki ga je posvetil Bog, varuje tisto vez med možem in ženo,  ki jo je blagoslovil Bog, ko je ustvaril svet in človeka.  Je izvir miru in dobrega za zakonsko in družinsko življenje.                                                                                                                                                    
 

                                                            ******************************

 

Svetovni dan bolnikov 2017

  Na god Lurške Matere Božje, 11. februarja bomo tokrat že 25. leto obhajali svetovni dan bolnikov. Papež Frančišek je za ta dan izdal poslanico z naslovom: Čudenje nad Božjimi deli: Velike reči mi je storil Vsemogočni.
  Voditelj bolniške pastorale v Sloveniji je po papeževi poslanici pripravil ob tem dnevu posebno pismo iz katerega posredujem nekaj spodbud: 
  Bolnikom in trpečim: »Vsak križ, solza, bolečina, ki jo darujete za drugega ali Bogu kot svoj dar in žrtev, je znamenje ljubezni, ki jo imate do svojih bližnjih in do Boga. In to je tisto, kar je velikokrat premalo cenjeno. Ljudje pravijo, da ni več čudežev, jaz pa vam pravim: poglejte ljudi, ki kljub trpljenju, bolezni, križu in bolečinam ohranijo vero, zaupanje, ljubezen. To je nekaj nadnaravnega, to je pravi čudež.« …
  Svojcem in prijateljem bolnikov, vsem »zdravim«, ki smo poklicani, da pomagamo nositi bremena šibkejšim: »Včasih se počutim tako nemočnega in majhnega, ko vidim ob sebi človeka, še posebej, ko gre za otroka, ki je bolan, ki trpi, pa ne morem nič storiti. Nimam čarobne paličke, ki bi odčarala trpljenje, in ne zmorem delati čudežev. Eno pa lahko storim, ne samo jaz, ampak vsak izmed nas: da trpečim stojimo ob strani, da jim  izražamo svojo bližino in ljubezen, da jim pokažemo, da niso sami, da molimo zanje, da z njimi delimo trpljenje in žalost, da jim pomagamo nositi križ. Tukaj niso na prvem mestu besede, kaj šele kakšna visoka filozofija ali teologija, ampak največ pomeni ljubezen, toplina, spoštovanje, zaupanje in hvaležnost, ki jo izkažeš bližnjemu. Naši medsebojni odnosi, ki jih živimo, naša ljubezen do bližnjih, vera, upanje, dobrota, usmiljenje, hvaležnost – to je tisto, kar gre tudi preko smrti in ostane za večnost.« …
  Zelo pomembna spodbuda je v naslednji molitvi:
»Dobri Bog, razsvetljuj nas, da bomo starejšim, bolnim in umirajočim preskrbeli prejem zakramentov – spovedi, maziljenja in obhajila, ki jih bodo utrdili v krščanski veri, zaupanju v Božjo varstvo, sprejemanju in darovanju trpljenja za odrešenje vseh ljudi!« 
 

                                                            ******************************

 

Nedelja svetega pisma; sveto pismo in bogoslužje

  Sveto pismo je knjiga Božjega razodetja človeku. Je verska knjiga. V pisani besedi nam odkriva Boga in njegova čudovita dela. Bog je sicer neizmerno več , kot lahko mi dojamemo iz knjig Svetega pisma.  Kar je zapisano, zadostuje, da ga spoznamo in ljubimo. Bog se nam razodeva, da nas napravi deležne svojega božjega življenja. Zato Sveto pismo ni le knjiga o Bogu, ampak tudi o človeku. Preden je človek iskal Boga, je Bog iskal človeka. Sveto pismo nam ga predstavlja kot tistega, ki govori srcu že prvega moža in prve žene. Govori nam predvsem po očakih, prerokih, po svojem Sinu Jezusu Kristusu in po svojemu Duhu.
      Od začetka krščanstva je bilo oznanjevanje Svetega pisma sestavni del vsakega bogoslužja, kjer je Kristus prisoten tako v besedi, ki je oznanjena, kot v zakramentu, ki nam je podeljen. Po drugem vatikanskem cerkvenem zboru prenovljene bogoslužne knjige nudijo večje bogastvo svetopisemskih besedil. Knjige beril in evangelijev tako sedaj ponujajo praktično celotno branje vseh štirih evangelijev. Nudijo tudi besedila iz domala vseh delov Stare in Nove zaveze.  Številčnost in raznovrstnost svetopisemskih tekstov predstavlja navdih za molitev in premišljevanje ter nakazujeta smer krščanskemu življenju. Globoko se moramo zavedati pomena besednega bogoslužja, pri katerem smo vabljeni, da z odprtimi srci prisluhnemo Besedi. V bogoslužju se srečujemo z živo, popolno in dejavno prestavitvijo Božje besede (prim. Uvod v lekcionar 4).

 

                                                           ******************************

 

Molitvena osmina za edinost kristjanov 2017

Letošnja molitvena osmina za edinost (18.1. do 25.1.) ima poseben značaj, saj mineva petsto let od začetka reformacije v Nemčiji (1517). Ta dogodek je močno zaznamoval vso evropsko, svetovno in tudi slovensko zgodovino in kulturo. V prejšnjih časih se katoličani takšnih obletnic niso bili vajeni spominjati, saj so se obhajale v nespravljivem duhu. Na strani evangeličanov so se slišale ostre kritike katoliške Cerkve, na katoliški strani pa očitke, da so se luterani odcepili od prave Cerkve. Letos se ta obletnica prvič obhaja v ekumenskem, spravnem in molitvenem duhu. Tako je želel papež Benedikt XVI., ki je leta 2011 sprejel povabilo luteranov, da se spominjanju pridružijo tudi katoličani. Tako želi tudi papež Frančišek, ki se je ob dnevu reformacije 2016 udeležil začetka spominskih slovesnosti v Lundu na Švedskem. Papež Benedikt XVI. je v odgovoru na povabilo povedal, kako si predstavlja to spominjanje. Želi, da bi ob tej priložnosti skupaj izpovedali vero v troedinega Boga in v Jezusa Kristusa; da bi skupaj molili; da bi skupaj Boga prosili za odpuščanje krivic, ki smo jih drug drugemu prizadeli, ter da bi prosili za odpuščanje krivde, ki jo nosimo za delitve. Takšno »očiščenje spomina« bo omogočilo, da naredimo nove korake na poti sprave, nas bo zbližalo in vodilo bliže zaželeni edinosti.  

                                                                dr. Bogdan Dolenc (tajnik Slovenskega ekumenskega sveta)


Nebeški Oče,
usliši prošnje svojega ljudstva. Tvoji verniki naj v edinosti slavimo tebe in skupno delamo pokoro, da bomo premagali razdeljenost kristjanov, uresničili popolno edinost Cerkve in veselo hiteli tvojemu kraljestvu naproti.  Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekoma. Amen.               

                                                                                  (glavna prošnja maše za edinost kristjanov)

                                                           ******************************

Statistika za leto 2016

Župnija BRANIK:

- KRSTI:  Bilo jih je  6 (šest):  -  ZARA  Sanda, Branik 46,  - ZALA  Vuk, Preserje 103/A,  - JULIJA Mavrič, Preserje 105/A,  - MATIC Ambrožič, Preserje 14/D,  - ZOJA  Vidmar, Preserje 27/A,  -  DOMINIK Fabjan, Branik 21/E . Štirje krščenci so od staršev, ki so sklenili cerkveni zakon, eden od staršev, ki so sklenili cerkveni zakon,  eden je  iz izvenzakonske skupnosti.  Štirje  so  bili krščeni v prvem letu starosti, eden  v tretjem letu in eden v devetem letu.  

- POROKE:  V župniji so bile 3 (tri), vse  pri sv. Katarini: - MATIJA Ambrožič iz župnije Col  in  TJAŠA Kobal  iz  Preserij 14/D. Po poroki bivata na Preserjah 14/D , - DIMITRIJ Humar iz župnije Bajnšice  in TINA Vuk  iz Preserij 66/A.  Po poroki bivata na Preserjih 28/A, - MARTIN Štrancar in MARTINA Fabjan, bivata v Braniku 7/D.

-  POGREBI:  V župniji je bilo 12 (dvanajst) cerkvenih pogrebov: - SILVAN Lozar,  Branik 132,  
- VERA (Elvira) Ličen,  Branik 85,  -  IVAN  Besednjak,  Preserje 71,  - SONJA Vidmar,  Preserje 27, - DANICA  Ličen,  Branik 200,  - ALBINA Gvardjančič,  Branik 159,  -  EGIDIJ Bizjak,  Branik 33/H,  - LJUDMILA (Milka) Čebron,   Preserje 81,  -  BERTA  Bizjak,  Branik 5,  - VIKTORIJA Ličen,  Branik 203, - LEOPOLDA Rojc,  Preserje 91,  -  MARIJA (Mimi) Pečenko,  Preserje 1 .   

- Osem od njih je prejelo zakramente pred smrtjo,  ostali pa nič.  »Gospod naj jim da večni pokoj!«

Župnija BRJE:

- KRSTA  sta bila 2(dva): - ANIKA  Mihelj,  Brje 64;  - TOBIJA Zaletel, Brje 18.  Eden je od zakoncev,   
  ki sta sklenila cerkveni zakon. eden pa iz izvenzakonske skupnosti. Oba otroka sta bila krščena v prvem   
  letu starosti.  

- POROKE  ni  bilo nobene v župniji.  

- POGREBOV   je bili 5 (pet):  -  SILVAN   Mrevlje,  Brje 67/B,   -  MILAN Furlan,  Brje 85,
  - JOŽEF   Rustja,  Brje 9,  - STOJAN Mihelj, Brje 99/A, -  GABRIELLA  Sauer,  Brje 49/A (iz
  Budimpešte- Madžarska)

- Dva od njih sta  prejela zakramente pred smrtjo,  ostali pa nič.  »Gospod naj jim da večni pokoj!«

 

                                                           ******************************

Novo leto 

Začetek novega leta prebuja v nas ljudeh različne misli, občutke in pričakovanja. Nekateri se obračajo na bolj v preteklost. Nanjo gledajo eni s pridihom nezadovoljstva zaradi bolečih izkustev nesreče, neuspeha ali bolezni, drugi kot na izgubljen čas in priložnosti, tretji z veseljem, ker so doživeli veliko lepega in spodbudnega. Nekaj podobnega se lahko dogaja tudi, ko gledamo v prihodnost. Nepopisane strani življenja včasih vzbujajo še večji strah in negotovost kot tisto, kar se je že zgodilo. Vemo, da s tem ničesar ne spremenimo, kvečjemu izgubljamo življenjski optimizem in pripravljenost za dobro. Čeprav je marsikaj odvisno tudi od našega značaja, nam človeško in krščansko upanje govorita drugače. Nismo mi gospodarji življenja in ne prihodnosti, ampak Bog. On, ki nas od vekomaj ljubi, je razlog našega obstoja in smisla.  Dal nam je dočakati začetek novega leta. Zagotavlja nam, da je še zmeraj Emanuel, kar pomeni Bog z nami. Pomembno je, da ga takega tudi sprejemamo.   Zaupal nam je določeno poslanstvo in nam daje tudi možnosti, da ga uresničujemo. Potrebno je, da se z njim zvesto povezujemo in s tem kličemo nase in na druge blagoslova in moči za dobro. Vabljeni smo tudi, da smo tudi drug drugemu dobri sopotniki na življenjskem potovanju.  V tem duhu si na pragu novega leta sebi in drugim voščimo:

                                 SREČNO  IN  BLAGOSLOVLJENO  2017.

                                                          ******************************

 

Božja naklonjenost  

   »Dete nam je rojeno; Sin nam je dan« (Iz 9, 5).  Novorojeno Dete, povito v plenice in položeno  v jasli je največje znamenje Božje naklonjenosti do nas ljudi.  Božji Sin se je rodil nam in za nas ubog, v hlevu. Novico o tem izjemnem rojstvu so prvi sprejeli preprosti pastirji, ki so bili na najnižji stopnji družbene lestvice. Na angelovo oznanilo so se takoj odzvali in odšli k Detetu z veselim, odprtim in ponižnim srcem. Prizor Gospodovega rojstva je tako ganil svetega Frančiška Asiškega, da je postavil žive jaslice v votlini v Grecciu, se vanje zamaknil in premišljeval Božjo ponižnost, Božje uboštvo in Božjo naklonjenost ljudem.
    Kako pa mi sprejemamo Božjo naklonjenost? Postavljamo sicer jaslice po domovih in cerkvah, vendar lahko ob tem in vsem blišču, ki jih ponujajo reklame, ostanemo samo pri zunanjosti. Ne pozabljajmo, da nam je Bog kar se da blizu s svojo naklonjenostjo in neizmerno ljubeznijo. Daje nam veliko darov: stvarstvo, družine, domače, druge ljudi, življenje,…  Največ nam daje s tem, da nam daje samega sebe.  Dar pa potrebuje dva, darovalca in prejemnika, nekoga, ki dar sprejme. Zato bodimo žive jaslice, v katere se bo naselilo novorojeno Dete.  Odprimo mu svoja srca in ga sprejmimo z vso hvaležnostjo. Veselimo se tega Božjega daru, te Božje naklonjenosti do nas. Prav tako tudi drug drugemu zaželimo in podarimo mir ter naklonjenost, ki na jo On prinaša. Prosimo nebeško Dete, da nam pri tem pomaga in blagoslavlja novo leto, ki nam bo kmalu podarjeno kot nadaljevanje Božje naklonjenosti.   

 

                                                          ******************************

 

Božično voščilo
  
Slovenski škofje vsem ljudem dobre volje pišejo: »Oznanilo o učlovečenju in rojstvu Božjega Sina v človeški družini, ki mu vsako leto prisluhnemo ob božičnih praznikih, nas pretrese, če se le vanj poglobimo. Papež Frančišek v letošnji apostolski spodbudi Radost ljubezni, ki jo je napisal po sinodi o družini, pravi: »Skrivnost božiča in Nazareta je polna družinskega duha. V božičnih dneh iz nje pijejo radost ljubezni tudi krščanske družine, da bi obnovile svoje upanje in veselje«.  - Božična skrivnost je res nedoumljiva. Bog je do Jezusovega prihoda komuniciral s človeštvom po prerokih izvoljenega ljudstva in po čudežnem vodstvu skozi njegovo zgodovino. Z rojstvom Jezusa Kristusa pa je spregovoril po svojem Sinu tudi s človeško besed. To je nekaj tako nezaslišano novega in velikega, da človekov razum in srce lahko le strmita in je še za pripadnike nekaterih drugih verstev skoraj bogokletno. A za kristjane je poleg resnice o vstajenju to ena od temeljnih verskih resnic.  Z njo stoji in pade vse, kar verujemo o dostojanstvu in vrednosti človeka, družine in smisla življenja.  Jezusove besede so Božje besede, po njem se je rodila »Božja milost, ki rešuje vse ljudi« (Tit 2, 11).   – Božje ravnanje je uzakonilo na svetu ljubezen kot osnovni zakon. Bog je s človeškim rojstvom svojega Sina enkrat za vselej razodel, da je ljubezen rešilna bilka za posameznike, družbo in svet,  še posebej za družino, če naj postane prostor ljubezni in služenja, »luč v teminah tega sveta in v vseh stiskah«.  
    Božič nas uči in navdušuje za ljubezen, ki ljubi vse ljudi, vsakega človeka, ne glede na njegove vrline. V Njem, ki je naš brat, smo postali bratje in sestre med seboj.
   V teh svetih dneh se potrudimo, da se ne bomo ustavljali le na površini, ampak utrdili vero v sporočilo o razodeti Ljubezni in širili ter živeli ljubezen v medsebojnih odnosih. Potem se bodo uresničila tudi božična voščila o veselju in miru kot tudi želje o blagoslovu, ki jih drug drugemu izrekamo za novo leto«.

   Temu  sporočilu  in  voščilom  se  pridružujem  tudi vaš  župnik  Rafael Leskovec
 

                                                         ******************************

 Adventno pričakovanje
  
     Advent pomeni prihajanje, pa tudi pričakovanje našega Odrešenika. To ni folklorno spominjanje dogodkov izpred dva tisoč let, temveč je pričakovanje osebnega srečanja  slehernega od nas z Jezusom, ki prihaja. Dobro vemo kakšen je velikokrat naš advent: površni smo, mlačni, pozabljamo koga čakamo. Predvsem pa pozabljamo, da ne čakamo samo mi, ampak da nas čaka Bog  - veliki Čakajoči.  Na vprašanje: »Koga pričakuješ?« naj bi odgovorili v tem smislu: »Pričakujem Jezusa, ki prihaja kot Odrešenik, kot tisti, ki mi s svojo besedo in zgledom kaže pot iz sebičnosti, iz zaprtosti vase, iz brezupne ozkosti, v katero se zapiram zaradi greha.« Bog pa bi dejal: » Pričakujem tebe. Pričakujem, da vsak dan odpreš okna in vrata svojega srca in svoje duše, da lahko vate posveti sonce moje milosti. Ne maram, da bi zmrzoval daleč proč od mene, temveč hočem, da živiš od moje ljubezni. Tudi, če mi obrneš hrbet – jaz te čakam in te vabim k sebi z ogrevajočimi žarki usmiljenja in odpuščanja.«
    Kako se lahko tudi na zunaj pozna, da pričakujemo Jezusa? Tako, da ga znamo in hočemo videti  in sprejemati v ljudeh, ki živijo z nami in okoli nas. Božič ni praznik čustvene romantike za zaklenjenimi vrati in zapahnjenimi polkni, temveč mora biti dan odprte ljubezni. Ni treba iskati »tujcev«,  da bi jim za božič postregli. Ozrimo se okoli sebe: velikokrat smo si tujci celo v družini. Poskusimo v teh dneh nekoliko utihniti in prisluhniti drug drugemu v domačem krogu. Pojdimo za nekaj časa »iz svoje kože«, iz katere nemalokrat napačno presojamo druge, in se postavimo »v kožo« drugih; starši v otroke, mož v ženo, žena v moža, stari v mlade, mladi v stare …  Ljudje, ki živijo ob nas, ob bližnjih praznikih ne pričakujejo naših daril, ampak nekaj več srca, nekaj več razumevanja. 
                                                                                       (prim. Silvester Čuk, v knjigi Misli srca)   

 

                                                         ******************************

 

 »Pripravite pot Gospodu!«
  
     V adventnem času nas vsako leto nagovarja Jezusov predhodnik Janez Krstnik z vabilom: »Pripravite pot Gospodu, izravnajte njegove steze!« S istimi besedami je že prerok Izaija nekaj stoletij prej  spodbujal Božje ljudstvo stare zaveze v  izgnanstvu. Vabil je, naj se pripravijo na osvoboditev in vrnitev v domovino.  V Janezovem času je bil Jezus – učlovečeni Božji Sin in naš Odrešenik blizu v svoji zgodovinski resničnosti.   Danes, v tem adventnem času in tudi ob drugih priložnostih  je tudi nam Jezus blizu. Na različne načine prihaja k nam; - po milosti v molitvi, - po Božji Besedi, - po zakramentih, -  po naših bližnjih,  - po raznih dogodkih.  Zato je še vedno aktualen klic: »Pripravite Gospodovo pot, izravnajte mu steze!«  »Vsaka dolina naj se napolni«!  Dolina predstavlja vse praznine v naši odnosih do Boga(vse naše grehe opustitve molitve in naše neupoštevanja Boga v vsakdanjem življenju), praznine –doline pomenijo tudi, da nismo dovolj dobri do bližnjih, kot tudi, da zanemarjamo kakšne svoje dolžnosti.    - »Vsak hrib in grič naj se zniža!« To je naš napuh in oholost; postati moramo bolj krotki in ponižni, drugače ne moremo sprejeti Boga - svojega Odrešenika.
    V tem  oziru  nam  je najlepši zgled in spodbuda Božja Mati Marija. V prvi polovici adventnega časa, 8. decembra  obhajamo praznik Brezmadežne. Slavimo Njo, ki je bila brez vsakega greha

(brez izvirnega in osebnega), zato je v svoji živi veliki veri, v ponižnosti in izročanju Bogu mogla zapeti: »Velike reči mi je storil On, ki je mogočen!«   Hvala Ti,  Božja Mati, da smo po Tebi  velikih  reči deležni  tudi mi. 

 

                                                         ******************************

 

Teden karitas 21. – 27. 11. 2016
  
     Geslo letošnjega Tedna karitas je  V OBJEMU DOBROTE. Povezuje se s svetim letom usmiljenja, ki se zaključuje s praznikom Kristusa Kralja vsega stvarstva. S tem geslom nas Slovenska karitas vabi k usmiljenju in konkretni pomoči sestram in bratom v stiski. Nekateri potrebujejo materialno ali finančno pomoč, drugi prijateljski stisk roke, tretji spet dobro besedo, ki spodbuja in opogumlja. Tudi, če vse to odpove, nam še vedno ostane  molitev, molitev za modre odločitve tistih, ki lahko kako pripomorejo k reševanju težav, kot tudi molitev za vse, ki trpijo materialni in duhovno pomanjkanje.
   Karitas na slovenskem, po posameznih škofijah, območjih, dekanijah in župnijah preko leta izvaja različne dobrodelne programe in akcije. V tednu karitas bodo najširše zastavljeni in najbolj odmevni dve:
   - V sredo, 23. 11. 2016 ob 20.00 bo potekal 26. dobrodelni koncert Klic Dobrote v Celju z neposrednim prenosom na I. programu TV Slovenija, Radia Slovenija in Radia Ognjišče. V času koncerta in tudi še cel december bo potekalo zbiranje denarnih darov za pomoč slovenskim družinam v stiski.
   - Na prvo Adventno nedeljo 27. novembra bo Nedelja karitas, ko bodo nabirke pri mašah za karitas in s tem za ljudi v stiski.   
Voditelji karitas se najlepše zahvaljujejo za sodelovanje in podporo v dobro bližnjih.
 

                                                        ******************************

 

Pastirsko pismo o krščanskem pogrebu

Objavljeno: 31.10.2016 | Dogodek: 01.11.2016: Cerkev na Slovenskem

Klikni tukaj za predogled

 

»Gospod, usmili se!«

    Če bi vedel točen datum  dan in uro, ko pride Gospod, bi se gotovo spremenil, si mislim sam pri sebi. Prepričan sem, da bi se dobro pripravil na njegov prihod. Spravil bi se z vsemi, ki so mi naredili kaj žalega, in iz srca odpustil vsem, ki so me prizadeli. Pomnožil bi dobra dejanja in zagotovo bi se bolj posvečal molitvi in prejemanju zakramentov. Če bi le vedel… Mislim si, da bi se vse spremenilo, a sam pri sebi vem, da je to mišljenje predvsem opravičevanje samega sebe, ker v tej situaciji, v kateri sem, ne stopim pred Božje obličje z odprtimi dlanmi in vsem, kar nosim v sebi. Gospod, usmili se!  - Zakaj vsega naštetega ne počnem že sedaj, ko ne vem, kdaj bo prišel Gospodov dan? Kje me zmanjka, da se vsak dan znova ne naravnam na valovno dolžino osebne pripravljenosti, da se srečam z Gospodom?  Dan D lahko pride kadarkoli, pomembna je moja pripravljenost.
   »Gospod, usmili se!« so besede, ki me postavljajo na raven ponižnosti in pričakovanja. Zbujajo željo, da Gospod vstopi v moje življenje, da pride in me najde pripravljenega. To so besede, ki me naravnavajo vedno znova, da ne kažem s prstom na drugega in si mislim, kako je z menoj vse v najlepšem redu, kako sem boljši kot drugi, kako sem zaslužnejši od onih ljudi, ki si zaslužijo kazen…  Nemalokdaj me pretrese drža prevzetnosti, kako smo mi  dobri in kako pravzaprav z nami ni nič narobe, ker nimamo kašnega večjega greha. Trojni vzklik kesanja pri vsaki sveti maši se lahko sliši zgolj kot obvezni del obreda.
   Besede »Gospod, usmili se!« so naslov letošnjega tedna zaporov.  V tednu zaporov ob vseh skupinah povezanih z besedo zapor, rastemo v veri in spoznanju, kako Bog ljubi vsakega izmed nas – kako veliko je njegovo usmiljenje, ko nam odpušča, nas vzgaja, nas hrabri. Obenem lahko odkrivamo, da smo tudi sami sposobni izkazovati usmiljenje drugim v večji meri.
   V pričakovanju Gospodovega dne vstopamo v zdravilni krog: Bog je usmiljen, mi postajamo še bolj usmiljeni in tako občutimo še več njegove milosti. Pride dan, ko bo vsak od nas uzrl obličje Usmiljenega. 
                                                           (Magnifikat 2016/11, Robert Friškovec zaporniški duhovnik)
 

                                                        ******************************

 

Zahvalna nedelja 2016

    Proti koncu spravila letnih pridelkov se Gospodu zahvaljujemo za sadove zemlje, proti koncu svetega leta usmiljenja se Gospodu zahvaljujemo za sadove Duha, ki jih je sveto leto obrodilo v naših srcih: - za vsa telesna in duhovna dela usmiljenja, ki so najlepši izraz naše ljubezni do bližnjega; - za vse življenjske spovedi in odveze, ki rigolajo in trebijo zemljišča naših src; - za vsa svetoletna romanja in odpustke, ki bližnje priložnosti za greh spreminjajo v daljne in zmanjšujejo naše nagnjenje k slabemu; - za vsa odpuščanja in sprave, ki nas osvobajajo notranje zagrenjenosti in krčev; - za okrepljen trikotnik naše vernosti, za trojno vrvico naše vere in upanja in ljubezni, ki se ne pretrga hitro (Prid 4,12); - za šesterokotnik darov Svetega Duha s sedmim darom strahu Gospodovem v sredini, ki nam kliče v spomin lonček v satovju in Božjo modrost, ki je »slajša kot med in čista strd«  (Sir 24,20); - za osmerokotnik sadov svetega Duha z devetim sadom ljubezni v sredini  (Gal 5,22), ki nam kliče v spomin stare krstilnice in blaginjo nebeškega kraljestva, izraženo v osmerih blagrih Gospodovega govora na gori  (Mt 5, 1-12).  Vsi našteti liki so kakor gredice v cvetočem vrtu našega duhovnega življenja; naj v njem nikoli ne manjka ne dišečih vonjav ne sočnih sadov!

Zahvaljujem se škofu Metodu in obema vikarjema, dekanom in župnikom, duhovnim pomočnikom in kaplanom, redovnikom in redovnicam, katehistom in katehistinjam, izvajalcem karitativne dejavnosti, zaposlenim v šolskih ustanovah in ustanovah javnega obveščanja, vsem, ki ste dejavni v trojnem poslanstvu Cerkve: v oznanjevanju in bogoslužju ter človekoljubju.  Naj  vas spodbuja apostolovo zagotovilo: »Da, zaradi vas je bilo zapisano, da mora orač orati v upanju in mlač upati na delež. V Mojzesovi postavi je namreč zapisano: 'Ne zavezuj gobca volu, kadar mlati!«  (1 Kor 9, 9-10). Bodite torej tudi vi prvi deležni sadov svojega truda in napora!                                     

                                                                                                               (Škof  Jurij Bizjak)

    Ob zahvalni nedelji se zahvaljujem Gospodu za njegove darove in za vas župljane.  Zahvaljujem se tudi vam za vse kar dobrega storite v skupno dobro in tudi dobro svojega župnika. Naj nas vse dobri Bog še naprej blagoslavlja in omogoča čim več dobrega. 
                                                                                                             (župnik Rafael Leskovec)

                                                       ******************************

 

Ob prazniku vseh svetih in vernih duš

    Mesec november začenjamo s praznikom vseh svetih in spominom na rajne. Vsi v nebesih so s Kristusom - Odrešenikom tesneje združeni kakor mi.  Zato svetniki celotno Cerkev utrjujejo v svetosti in prispevajo svoj delež pri njeni graditvi, širjenju in prenovi. Ljudje so vedno potrebovali vzornike, po katerih so se zgledovali.
    Za letošnji praznik vseh svetih in vernih duš dan so nam slovenski škofje pripravili posebno pastirsko pismo. V njem odkrito govorijo o vprašanjih povezanih s smrtjo in krščansko spoštljivim odnosom do človekovega telesa po smrti. V tej smeri je pred kratkim izdala nova navodila Kongregacija za nauk vere v Rimu. V spremenjenih družbenih in kulturnih okoliščinah se hitro spreminja odnos do smrti in do umrlih. Škofje nam tako spregovorijo o smrti kot o sestavnem delu življenja in o žalovanju in poslavljanju v povezavi z velikonočno skrivnostjo ter o krščanskem pokopu telesa kot izročanje rajnega v Očetov objem. Med osrednja krščanska oznanila spada vesela vest o življenju po smrti. Jezus Kristus, ki je za nas in zaradi našega odrešenja trpel in umrl, je bil položen v grob. Telo je svetišče Svetega Duha, saj je bilo posvečeno že z zakramentom svetega krsta in drugimi zakramenti, predvsem pa hranjeno s sveto Evharistijo. Zato naj bo naš odnos do telesa tudi po smrti nadvse spoštljiv in prežet z upanjem in vero v večno življenje.
                                                       (Iz Sporočil slovenskih škofij,  za november 2016)
 »Vsi Božji svetniki in svetnice! Prosite za na!« »Večne smrti, reši nas, o Gospod!«
 

                                                        ******************************

Misijonska nedelja

    Evangelij, ki je veselo oznanilo odrešenja za vse ljudi, gotovo v vsej polnosti zažari v srcih vernih vsega sveta in lahko tudi navzven zasije v vsej polnosti vsako leto ravno na misijonsko nedeljo. Da ima Jezusovo skrivnostno telo ude po vsem svetu, da so ti udje skladni in da uresničujejo navdihe Glave, ki je Kristus, se pokaže na ta dan na izjemen način. Verniki vsega sveta smo povezani v skupni molitvi za ukoreninjenje in rast Božjega kraljestva po vsem svetu, v prošnji za blagoslov vsem oznanjevalcem evangelija (posebej misijonarjem in misijonarkam), v klicu k Bogu za nove duhovniške, redovniške in misijonarske poklice ter v veliki solidarnostni akciji, saj je po vseh cerkvah tega sveta  darovanje (nabirka) za najbolj revne škofije v misijonskih deželah.
    Ker smo še v »letu usmiljenja« in v pomembnem dogodku kanonizacije matere Terezije ter v duhu poslanice papeža Frančiška, je letošnje geslo misijonske nedelje kombinacija teh navdihov: »Samo, če smo ˝usmiljeni kakor Oče˝, smo misijonarji«.  
    Hvala vsem za veselo sodelovanje. Bodimo tudi tokrat »svinčnik v rokah Boga, ki po nas piše ljubezensko pismo svetu« (sv. mati Terezija).
                                                                                        (Iz Sporočil slovenskih škofij,  oktober 2016)
 

                                                       ******************************

Molitev utrjuje vero v Boga

    Bog ni avtomat z gumbom, na katerega bi pritisnil in bi prišel iz njega zaželeni dar ali usluga. Bog ni čarobna paličica, s katero bi naša molitev zamahnila in bi prejeli, kar potrebujemo. V nas je grešni človek, ki si želi takšnega Boga. Če ne dobimo dovolj hitro tega, za kar prosimo, nam skušnjava ponudi dvom v Božjo dobroto, še posebej, če je naš krik porojen v stiski. Skušnjava hoče vsiliti v človekovo srce podobo Boga, ki je do nas brezbrižen, oddaljen ali pa celo hudoben.
   Ko gremo skozi stisko, najde skušnjava odprta vrata srca, da vstopi s svojimi pogubnimi predlogi. Obenem je v naših srcih tudi vera, ki se krepi ravno skozi zvesto in zaupljivo prošnjo Gospodu. Pomembno je, da naša molitev ni osredotočena zgolj na to, za kar prosimo, saj gre za globljo dinamiko: za šolo zaupanja Bogu, za rast osebnega odnosa z Njim.
   Bog nas zagotovo usliši – marsikdaj pa ne na način, kot si sprva predstavljamo ali želimo. Papež Frančišek je dejal: »Molitev ni čarobna palica! Pomaga nam  ohranjati vero v Boga in se zanašati nanj, tudi kadar ne razumemo njegove volje.«
   Ko vztrajamo v zaupljivi molitvi, lažje prepoznavamo Gospodov odgovor. Ta je vselej nov, saj ni ujet v naša odrešenjska pričakovanja. Dovolj je zakrit, da ga globoka vera prepozna, in dovolj je skrit, da ga plitva vera ne prepozna. Vse se začne in konča s temeljnim zaupanjem Bogu. Zadnji stavek v evangeljskem odlomku 29. nedelje med letom je Jezusovo vprašanje: »Ali bo Sin človekov, kadar pride, našel vero na zemlji?« Vsak kristjan ima v tem odgovoru svoj osebni delež.
                                ( p. Milan Bizant, jezuit v bogoslužnem molitveniku Magnifikat, 10. 2016)
 

                                                      ******************************

»Razen tega tujca?«

   Gornje besede so vzete iz nedeljskega evangelija, ko Jezus ozdravi deset gobavcev in se čudi nad dejstvom, da se mu je prišel zahvalit samo eden. In povrhu vsega je bil ta človek še tujec – Samarijan, sin ljudstva, ki so ga Judje imeli za nečisto, nevredno in sploh takšno, s katerim nočejo nič imeti. Jezus je najbrž v očeh Judov izpadel kot nekdo, ki »trati« svoje usmiljenje, a glej, ozdravljeni Samarijan je doživel milost povrnjenega zdravja in dostojanstva. Ponovno se je lahko zedinil s svojo družino in ostalimi člani družbe. Jezus mu je takorekoč podaril drugo rojstvo.
   V Sloveniji se izteka Teden za življenje, katerega prvotni namen je širiti zavest o dragocenosti življenja in o enkratnosti vsakega bitja, ki je spočeto. Svet pozna ogromno število mam, ki so se zaradi nezaželene nosečnosti morale popolnoma »preobleči« v Jezusa in prevzeti njegove oči, kajti včasih so bile edine, ki so verjele, da si ta otrok zasluži življenje, ne glede na to, ali ustreza njihovim načrtom in sanjam ali ne. Verjele so, da si zasluži ljubezen že samo zato, ker je otrok. Pogumno so morale premagati mnenja svojih mož ali partnerjev, domačih, zdravnikov, preslišati so morale ponudbe »ženskih pravic« in sredi nevšečnosti verjeti, da si tega otroka želi tudi nekdo Drug, ki je zanj pripravil ime in načrt.
   Tem otrokom, ki so jih mnogi imeli za tujce in nevredne življenja, so jim njihove mame še v času nosečnosti podarile dostojanstvo in ljubezen. In Jezus lahko tem otrokom samo poreče: »Pojdi, rodi se, mamina vera te je rešila.«   
                 (Magnifikat oktober 2016: Mojca Belcl Magdič, voditeljica Družinskega centra Dlan)
 

 

                                                     ******************************

»Moli, moli rožni venec…«

   V oktobru, mesecu rožnega venca sklepamo pripravo na 100 - letnico Marijinih prikazovanj v Fatimi. V pomoč nam je bilo romanje kipa Marije romarice iz Fatime od 13. maja do 13. oktobra 2016. V tem Marijinem »slovenskem misijonu« nas je doseglo preprosto vabilo fatimskim pastirčkom: »Ali se hočete darovati Bogu … v zadoščenje za grehe, s katerimi ga ljudje žalijo, in kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov? … Molite vsak dan rožni venec, da boste izprosili svetu mir in konec vojne« (13.5.1917). In ker je bil odziv otrok in mnogih dobrih ljudi dober, je Marija svoja prikazovanja sklenila (13.10.1917): »Sem Gospa rožnega venca. Še naprej vsak dan molite rožni venec. Vojna se bo kmalu končala in vojaki se bodo v kratkem vrnili domov.«
   Čisto preprosto vabilo iz nebes: pokora za spreobrnjenje »ubogih grešnikov« in molitev za mir. Marsikdo se lahko sprašuje, ali je to dvoje res potrebno. Je. Tradicija Cerkve je povsem enoumna. Bog želi, da udje njegovega skrivnostnega telesa (Cerkve) sodelujemo pri odrešenjskem procesu. Marijina prikazovanja samo potrjujejo prepričanje Cerkve, da molitve, žrtve in spreobrnjenja morejo vplivati na potek zgodovine. – Molitev rožnega venca nas ob Marijini pomoči vodi v zrenje življenja in teka zgodovine v luči Jezusovega življenja in dela za naše odrešenje. Velike skrivnosti, ki so v svojem jedru zelo preproste (saj so jih mogli dojeti celo sedem, devet in deset let stari otroci) nas vabijo, da se ob premišljevalni molitvi vanje poglabljamo in sodelujemo pri odrešenju človeštva. 

(dr. Marjan Turnšek, upokojeni mariborski nadškof, Sporočila slovenskih škofij, povzetek uvodnika) 

 

                                                    ******************************

 

Blaženi Slomšek, dušni pastir,…

Na Slomškovem spomeniku pred mariborsko stolnico piše: »Anton Martin Slomšek – prvi mariborski škof, narodni buditelj, vzgojitelj, pisec«. Lahko bi še dodali: ustanovitelj slovenske ljudske šole, začetnik visokega šolskega študija v Mariboru, apostol ekumenizma ali dela za edinost med kristjani, prenovitelj verskega in duhovnega življenja, soustvarjalec slovenske kulture… Vsi ti naslovi povedo o njem le delček. Če rečemo, da je bil  dušni pastir, pa zajamemo v eni besedi Slomška v celoti. Dobri pastir je za Slomška ikona, po kateri je oblikoval svojo duhovniško in svetniško osebnost. To je deblo, iz katerega rastejo veje njegovega poslanstva.   – Kot dušni pastir je imel pred očmi slovenskega človeka svojega časa z vsemi vrlinami in slabostmi, pod čisto določenimi duhovnimi, idejnimi in ideološkimi vplivi. Spričo osebnega duhovnega življenja in poglobljenosti v Kristusovo osebnost je znal prisluhniti temu človeku in njegovim potrebam. V tem je čutil živ versko- vzgojni in pastoralni izziv: utrditi v slovenskem človeku nadnaravnega človeka – Božjega otroka, ki v vsaki situaciji, misli, sodi in ravna v skladu z lučjo svojega razuma, ki ga razsvetljuje Kristus s svojim naukom, zgledom in milostjo.  – Kot dušni pastir je hotel vzgojiti slovenskega človeka za »dobrega državljana« v tostranskem življenju in za »dobrega nebeščana« v poveličanju. Dober državljan mu pomeni človeka, ki se trudi za poplemenitenje svojega življenja, za prave, po krščanskih načelih urejene odnose v družini, župniji, narodu in sploh v družbi. Dober nebeščan pa mu pomeni človeka, ki v sebi obnavlja Božjo podobo, skratka oblikuje v sebi samega Kristusa…         
   V tem smislu se razodene Slomškov lik v celoti. Na izredno bogastvo milosti, ki mu je bila dana, je odgovoril velikodušno, brez zadržkov, z veliko notranjo svobodo. V njem ni bilo nič zapletenega, zavrtega, nič zamorjenega, nobene grenke upornosti. On je jasen in svoboden, pokončen, sončen in čist. Bil je mož besed in dejanj. Cerkev med slovenskim ljudstvom je gradil na skali, ne na pesku. Tudi hišo slovenske kulture in dom verskih, duhovnih, moralnih, narodnostnih vrednot ter trdnjavo slovenske zavesti, samobitnosti, samostojnosti, skratka vse je s svojimi deli postavil na trdno skalo. Četudi  so privršali nasprotni idejni valovi in vetrovi, ideološki nalivi in vplivi, je njegovo delo za Božje kraljestvo v slovenskem narodu ostalo neporušeno.
   Takšen je bil naš blaženi škof Slomšek, zvest svojemu narodu, zvest sveti Cerkvi, zvest svojemu cilju – večni domovini. Iz te zvestobe je rasla njegova osebnost in svetost. 
                           (Franc Kramberger upokojeni mariborski nadškof v Magnifikatu , 2016)
 

                                                  ******************************

 

»…služiti dvema gospodarjema…«

 

    Ste že slišali za umirajočega moža, je zadel na loteriji?  Sorodnike je skrbelo, da bi ga navdušenje pokopalo, zato so prosili župnika, naj mu on pove veselo novico. Ko mu je povedal, da je zadel deset milijonov dolarjev, je možak odvrnil: »Polovico bi rad podaril cerkvi.« Župnik je bil tako presenečen, da je njega izdalo srce.
    Ta drobna šala nam razkriva, kako močno lahko denar in bogastvo vpliva na nas. Evangelij 25. nedelje med letom nas med drugim sprašuje: »Kakšen odnos imamo do denarja, oziroma mamona, kot pravi Jezus?«  Nekaj namigov in predlogov nam lahko pomaga odgovoriti na zastavljeno vprašanje. – Prvič: posedovanje denarja samo po  ni slabo in ni greh. Od Boga nas oddaljuje  ljubezen – navezanost do denarja in materialnih dobrin. Jezus hoče biti prvi v našem življenju – pred denarjem in drugo lastnino.  – Drugič: Jezus nam naroča naj bomo dobri skrbniki denarja. Želi, da bi bili preudarni, pošteni in odgovorni. Nikoli ne bi smeli dopustiti, da bi pohlep ali nepoštenost prevladovali nad nami. Denar moramo modro uporabljati in vlagati ter biti čimbolj velikodušni. – Tretjič: Darovanje Cerkvi in v druge dobrodelne namene, tudi, če lahko darujemo le malo, je ključna lastnost našega skrbništva. Sveto pismo nas uči, naj prisluhnemo reveževi tožbi (prim. Prg 21, 13). Lahko smo prepričani, da bo Bog poplačal naše darovanje zemeljskih zakladov z nebeškimi zakladi - večnimi bivališči (prim. Lk 16, 9). – Nazadnje ne pozabimo, da naš denar in kar imamo, imamo bolj v oskrbništvu kot v posesti. Takoj, ko bomo umrli, ne bomo več imeli nobenega materialnega bogastva. Drži, da ga lahko zapustimo otrokom ali darujemo v dobrodelne namene. Toda denar nam po smrti ne bo več koristil. Pomemben bo samo toliko, kolikor smo ga uporabljali za pomoč drugim: družini, prijateljem, Cerkvi in ubogim.  

   Gre za zelo zapleteno in čustveno temo, zato je prav, da večkrat prosimo Svetega Duha, naj nam pomaga, da bomo prav znali in hoteli gledati in ravnati z denarjem in vsem kar nam je zaupano.
               (misel za 25. nedeljo med letom v mednarodni reviji Beseda med nami 5, 2016)
 

                                                 ******************************

 

V družini je usmiljenje doma

   »Usmiljenje je največja krepost«, pravi papež Frančišek, ki je oklical izredno sveto leto usmiljenja. Pravo usmiljenje se nikoli ne zapre vase, ampak je vedno na razpolago drugim in blaži njihove bridkosti. Zvesto sledi Jezusovemu vabilu, ko pravi: »Bodite usmiljeni« (Lk 6,36). Zato je usmiljenje zlati ključ do nebes (prim. Mt 25,35).                                    
   Družina je kraj, kjer se združujejo ljudje; je prostor, ki je namenjen za srečanje z Gospodom. Zato je družina »obličje Očetovega usmiljenja« (papež Frančišek). Njeni člani so odgovorni druga za drugega. V svojih mislih so čisti, v svojih dejanjih vzorni, previdni v molku, koristni v besedah, vsem bližnji po sočutju, zatopljeni v premišljevanje, poštenim tovariši in hudobnim odločni nasprotniki (prim. CD 86). Zato je družina, kjer je usmiljenje doma, drevo z lepimi sadeži in skala za varen dom (prim. Lk 6, 43-49). Moderni svet še kako potrebuje take družine, ki so upanje za svet, ki se utaplja v sovraštvu in vojnah. Samo družine kjer je usmiljenje doma, lahko temu človeštvu prinašajo razigrani otroški smeh, veselje mladostnikov, veliko število srečnih zaročencev in srečnih duhovnikov. Tam, kjer so družine kraj usmiljenja, ne manjka duhovnih poklicev, zakoncev in misijonarjev. Kolikor je beračev, bolnih, slepih, gobavih, okuženih z aidsom in izločenih iz svojih naselij, toliko je tudi drznih apostolov, ki obvezujejo odprte rane človeštva in sejejo mir. Ne pustimo si vzeti takšnih družin!  
   Teh nekaj misli je povzetih iz knjižice Molitveni  dan za duhovne poklice 2016. Lepo povezujejo leto usmiljenja z novim pastoralnim letom, ki bo posvečeno prav družini. 
 

                                                ******************************

Novo veroučno leto, nova priložnost

  Pa smo spet na začetku nove poti. Na eni strani nas to navdihuje z veseljem, kajti pred nami so novi izzivi, nova spoznanja, nove priložnosti, da nekaj naredimo zase in za naš jutri. Po drugi strani pa vsak začetek prinaša tudi nove skrbi, nove odločitve, izbire, …  
Starši in veroučenci gledajo na verouk zelo različno. Za ene je to velika vrednota, nekaj lepega, koristnega, za druge pa nujno zlo, ali pa celo breme. Mariborski nadškof Alojzij Cvikl ob teh gledanjih pravi v sporočilih Slovenskih škofij: »Zame je verouk v prvi vrsti priložnost, ne breme!« Zakaj? Za cilj ima, da nas pripravi na življenje jutri. Govori nam o smislu našega življenja, o Božji ljubezni in našem odgovoru na to povabilo. V tem se verouk bistveno razlikuje od šole. Ta ima za cilj predvsem, da posreduje znanje, vedenje. Verouk pa nam želi pomagati, da najdemo pot k Bogu, da zaživimo prijateljstvo z njim. S tem spoznavamo sebe, svoje darove in svoje poslanstvo.  Cilj je torej, da uresničimo sebe  in darove, ki jih je Bog položil v vsakega od nas.«   Čas, ki ga otroci in starši namenijo verouku nikakor ni izgubljen. Nasprotno, je prispevek k temu, da je naše življenje že danes in bo tudi jutri lepše, polnejše in bolj smiselno.  
   Smo še zmeraj v izrednem svetem letu usmiljenja in s tem izzvani, da bi srečali »Očetovo usmiljenje« in zanj pričevali. Naj bo novo veroučno leto blagoslovljeno, da bo prinašalo dobre sadove. V ta namen se prizadevajmo in tudi molimo.  

 

                                               ******************************

 

                                  URNIK  VEROUKA  za  leto  2016/17             
 
                     BRANIK                                             BRJE
 
1. razred: Torek ob 16,00             1. skupina: 1., 2. in 3. razred
2. razred: Ponedeljek ob 16,00                          Sreda ob 16,00
3. razred: Četrtek ob 15,30    
4. razred: Ponedeljek ob 15,00      2. skupina: 5., 6. in 7. razred                              
5. razred: Torek ob 15,00                              Sreda ob 17,00        
6. razred: Torek ob 17.00                               
7. razred:  Ponedeljek ob 17,00
8. razred:  Sreda ob 15,00                                                                               
9. razred:  Četrtek ob 14,30                                        

Urnik je bil sestavljen na srečanju s katehistinjami in vključuje omejitve njihovega časa kot tudi veroučnega prostora.  Prosimo za razumevanje in  modrost pri usklajevanju  verouka  z obšolskimi dejavnostmi.
 

 

                                               ******************************

 

 

 


PriponkaVelikost
Leto evharistične prenove - Pismo škofov 200931.99 KB
Leto duhovništva21.14 KB
Župnijski pastoralni svet 201038.4 KB
ŽPS 2010 izvoljeni člani9.83 KB
V letu evharistije82.58 KB
Junij 2010 obvestila102.83 KB
Prihod novega župnika Avgust 2010163.95 KB
Škofjeloški pasijon 29_3_2015 VABILO50.58 KB
Pastirsko pismo o krščanskem pogrebu 201663.06 KB