Iskanje:       
Glavna_slika

Župnija

 B i n k o š t i – praznik Svetega Duha

   Binkošti spadajo med največje krščanske praznike. Z veliko nočjo in božičem tvorijo trilogijo najpomembnejših in najljubših praznikov krščanskega izročila.  Na binkošti slavimo predvsem prihod Svetega Duha na Jezusove učence in vso Cerkev. V Cerkvi Jezus po Svetem Duhu nadaljuje odrešenjsko delo skozi čas in prostor in bo nadaljeval do konca časov. Ne živimo  20. stoletje po binkoštih, ampak živimo že 20 stoletij binkošti. Brez Svetega Duha bi Cerkev že davno propadla. Z njim pa je vedno v rojevanju; tudi če v kakšni obliki zamira v kakšnem delu sveta, pa rodi in prinaša sadove v kašnem drugem delu. Sveti Duh je kot duša Cerkve, duša skrivnostnega telesa, kateremu je Kristus glava.  
    Nam je bil Svet Duh  darovan že pri sv. krstu, ko nas je prerodil za božje otroke. Na poseben način pa  smo prejeli Svetega Duha in njegove darove   pri sveti birmi; prejeli smo posebno moč, da bi z besedo in dejanji kot resnične Kristusove priče oznanjevali vero vanj, srčno izpovedovali njegovo ime in se ne bi nikoli sramovali, da smo njegovi učenci.  Zgodovina Cerkve, zlasti v prvih kristjanih in v življenju svetnikov, potrjuje, da je mogoče zares živeti iz božjih darov.  Danes smo mi poklicani, da bi bili v moči Svetega Duha žive Jezusove priče in sodelavci pri odreševanju in posvečevanju naših sodobnikov. Pri vsem tem je pomembno, da verujemo, da je Sv. Duh navzoč v nas.  Če ne živimo v smrtnem grehu, je Sveti Duh zanesljivo v nas. Njegova navzočnost ni odvisna od naših občutkov. Dopuščajmo mu, da lahko v nas in po nas deluje. Današnjo razklano in sprto družbo, oziroma  današnje ljudi, kljub vsemu slabemu, ki tiči v njih, še vedno žeja po resnici in ljubezni, po spravi in strpnemu sožitju, po notranji svobodi, odrešenju in miru. Binkoštni kristjan ni zgolj nemi opazovalec svojega časa in okolja, ampak soustvarjalec nove zgodovine. Sveti Duh nas navdihuje, da živimo sedanjost v luči prihodnosti in pričakujemo prihodnost tako, da se dejavno posvečamo sedanjosti.  Samo kristjan, ki je poslušen Svetemu Duhu, prav in odgovorno izvršuje svoje poslanstvo. To se pravi, da po Jezusovem naročili in zaupanju deluje v družbi  kot sol, kot kvas, kot luč.         

                                                    ******************************

 

»Resnica vas bo osvobodila« (Jn 8,32)

   Nedelja, 13. maja je Nedelja sredstev družbenega obveščanja. Kot je že običajno, je papež Frančišek na god sv. Frančiška Saleškega, zavetnika katoliških novinarjev, za to nedeljo izdal posebno poslanico. Letošnjo, z gornjim naslovom, je namenil lažni novicam in novinarstvu miru. Pred desetletji je bila večina informacij posredovanih preko tiska, danes pa smo ljudje bolj odprti za spremljanje preko medijev, kot so: televizija, radio in internet. Novice se širijo hitreje, so bolj aktualne in bolj živo prikazane in poudarjene.
   V poslanici papež pove, da smo danes v tem kontekstu vedno hitrejšega sporočanja ter znotraj digitalnega sistema priče pojavu »lažnih novic«, tako imenovanih »fake news«. To so novice, ki slonijo na neobstoječih ali izkrivljenih podatkih in imajo namen zavajati in manipulirati. Njihovo razširjanje je posledica hotenega namena vplivati na politične izbire in pospeševati ekonomske koristi. Lažne novico so v bistvu to, kar smo še pred kratkim imenovali opravljanje in obrekovanje, le da se te sedaj s pomočjo medijev in spleta še bolj prepričljivo širijo in zažirajo v pore družbe. Z razširjanjem dobijo tako močno vidljivost, da celo verodostojni preklici težko zajezijo škodo.  Kako prepoznati lažne novice in kako se jih ubraniti? Papež v poslanici zapiše, da so največji protistrup proti lažnim novicam posamezne osebe, osebe, ki skozi dialog omogočajo, da pride resnica na dan. Tukaj misli na odgovorne novinarje, ki se morajo zavedati, da je njihovo delo poslanstvo, ne le poklic. Cilj ne sme biti hitrost objave novice in njen vpliv v družbi, temveč skrbno iskanje verodostojnih virov, ki rojevajo zaupanje. Zato papež poziva k »spodbujanju novinarstva miru«.  
    Veliko pa je od nas, »uporabnikov medijev«, odvisno koliko kritičnosti, izbiranja in lastnega presojanja hočemo in zmoremo. S svojim odzivanjem lahko kot posamezniki in družbene skupine precej vplivamo na tiste, ki oblikujejo medije in javno mnenje.. 

 

                                                    ******************************

 

»Ljubite se med seboj …«

   Po izročilu Cerkve je od vseh apostolov edino Janez umrl naravne smrti in to v visoki starosti. Ostali apostoli so svoje pričevanje za Kristusa in Božje kraljestvo zapečatili z mučeniško smrtjo, ki so jo prestali na različne načine in v različnih krajih in časih. Anekdota o apostolu in evangelistu Janezu pripoveduje kako je bilo z njim, ko se je postaral. Noge ga niso več držale, vid mu je opešal, roke so se mu tresle in kar naprej je ponavljal: »Otročiči, ljubite drug drugega, kakor vas Bog ljubi. Bog je ljubezen.«  Ko se je videlo, da se njegovo življenje izteka, so se ob njem zbrali starešine Cerkve. Vprašali so ga kakšno sporočilo jim lahko še da, - kaj bi jim rad položil na srce? Kot zadnja priča Jezusovega življenja, ki je na lastne oči videl Odrešenika, poslušal njegove besede, slonel na njegovih prsih, je okrog sebe stoječe pogledal, se nasmehnil in rekel: »Preljubi, ljubite se med seboj, Bog je ljubezen.« Učenci, ki so že velikokrat slišali iste besede iz njegovih ust, so ga vprašali zakaj jim ne pove nič drugega. Janez jim je odgovoril: »Izpolnjujte to. Čisto dovolj bo, če izpolnjujete to.«
    Saj je tudi Jezus v poslovilnem govoru pri zadnji večerji, ki ga je ohranil zapisanega evangelist Janez, kar 25- krat ponovil besedo »ljubezen«.  Svoj nauk     je strnil v čimbolj kratko obliko in ga podal v edinstvenem vodilu: »Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil. Ostanite v moji ljubezni!« (Jn 15,9). »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen«(Jn 13, 35).

 

                                                    ******************************

 

»Spet kliče nas venčani maj, k Mariji…«

    Začetki šmarnične pobožnosti segajo v leto 1815, ko je papež Pij VII. potrdil, da je mesec maj posvečen Mariji, nabožno branje pa so poimenovali Marijin mesec. Pri nas pa se je za ljudsko pobožnost v čast Mariji uveljavil izraz Šmarnice.
    Tudi letos bomo brali šmarnice, ki so namenjene predvsem otrokom, imajo pa tudi za odrasle pomembna sporočila. Prekmurski duhovnik Lojze Kozar mlajši je zbral in napisal nekaj legend in zgodb, ki nam na poseben način približajo Marijo. »O Mariji nam bodo pripovedovali njeni starši, sosedje, znanci, pa tudi taki, ki so se mimogrede srečali z njo,« pravi avtor šmarnic z naslovom Pripovedi o Mariji. Vse pripovedi imajo en sam namen: da bi nebeško Gospo čim bolje spoznali, se navdušili zanjo in jo posnemali.
    Posnemanje bo seveda imelo svojevrsten izraz v konkretnostih našega življenja, saj ga živimo v drugačnih okoliščinah in med drugačnimi ljudmi. Vendar, če bomo tudi mi, tako kot Marija, poslušali Božjo besedo in se v življenju ravnali po njej, kar pomeni vedno znova izgovarjali Marijin »zgodi se«, bomo ostali na dobri poti skozi življenje, ki nas gotovo pripelje k Jezusu v nebesa. Saj »Po Mariji k Jezusu« je bila in je še vedno najbolj varna pot za srečno večnost. Naj bo za vse, ki se bomo zbirali k šmarnicam blagoslovljen Marijin mesec maj!

 

                                                   ******************************

 

Zaupajmo v Dobrega pastirja
     Ob prazniku Jezusa Dobrega pastirja obhajamo svetovni molitveni dan za duhovne  poklice. Prav je, da se najprej zahvalimo Bogu za vse duhovne  poklice, ki jih je prebujal v našem narodu in jih tudi danes še prebuja. Za vse, ki so se že odzvali prosimo za njihovo zvestobo in predanost ter svetost. Prosimo pa tudi za nove duhovne poklice; da bi se mladi odzvali Božjemu klicu in bi Cerkev imela zadosti duhovnikov, redovnikov in redovnic in drugih duhovnih poklicev.     Hkrati pa prosimo za naše družine in župnije,  da bi nudile ugodne pogoje za prebujanje in rast duhovnih poklicev. Čimbolj bodo žive župnijske skupnosti, toliko bolj bodo rodovitne  na vseh področjih (tudi na področju duhovnih poklicev). In čimbolj živi bodo posamezni verniki, toliko bolj bo zaživela župnijska skupnost, ki bo posredovala življenje tudi navzven (v dekanijo, škofijo in vso Cerkev); predvsem pa bo kot kvas in sol delovala v današnjem svetu, ki je v marsičem izgubil kompas.   Zato da bi odgovorili na božji klic in se podali na pot, ni nujno, da smo že popolni. Vemo, da je zavest lastnega greha omogočila izgubljenemu sinu, da se je vrnil domov in tako izkusil veselje sprave z Očetom. Človeška krhkost in meje ne predstavljajo ovire ampak v nas vedno bolj prebujajo zavest, da potrebujemo  Jezusovo odrešilno milost. Skrivnosti Cerkve, Kristusovega skrivnostnega telesa in moč božje ljubezni lahko spremenita človekovo srce ter ga napravita sposobnega, da po vzoru Dobrega pastirja božjo ljubezen podarja  ljudem. Vsak duhovni poklic se mora izprositi, izmoliti. Potem pa raste kakor majhno zrno, ki more postati veliko drevo (prim Mt 13,31) in nas more vedno prijetno presenetiti.  Zaupajmo v Dobrega pastirja, »bodimo stvarni, vendar ne izgubimo vedrine, drznosti in upanja polne podaritve. Ne pustimo si vzeti misijonarske moči!« (papež Frančišek, Veselje evangelija 109).
    

                                                   ******************************

 

 

 

 

 


PriponkaVelikost
Leto evharistične prenove - Pismo škofov 200931.99 KB
Leto duhovništva21.14 KB
Župnijski pastoralni svet 201038.4 KB
ŽPS 2010 izvoljeni člani9.83 KB
V letu evharistije82.58 KB
Junij 2010 obvestila102.83 KB
Prihod novega župnika Avgust 2010163.95 KB
Škofjeloški pasijon 29_3_2015 VABILO50.58 KB
Pastirsko pismo o krščanskem pogrebu 201663.06 KB
Objave 1 stran oznanil 2017270.94 KB