Iskanje:       
Glavna_slika

Cerkveni pevski zbor

|

CERKVENI PEVSKI ZBOR

Lahko bi rekli, da ima glasba med vsemi slavnimi in manj slavnimi človeškimi izumi prav posebno mesto. Ta harmonija zvokov in tonov s svojo magičnostjo mami in privlači človeka že od pradavnine, tudi pri čaščenju božanstev in bogov. Glasba se nas je sposobna dotakniti v nekem našem globokem bistvu, ki ga še sami ne poznamo dobro, nas navdahniti za juriš ali pa izvati čisto aspiracijo po presežnem v nas, pa kakor koli si že to predstavljamo. Pomaga nam preseči žalost in priklicati veselje na naš obraz.

 

Mogoče je prav to tisto, kar človeku da moč in posebno vztrajnost, da vztraja na cerkvenem koru 30, 40 ali celo več let. Tukaj samo trma ne pomaga. Prav gotovo mora imeti petje rad pa tudi maša mu ne more pomeniti samo nedeljskega rituala. Pri takem stažu cerkveno petje ni samo rutina, ampak je del načina življenja. To je posvetitev življenja, ki pa ne more miniti brez posledic.

 

Pomislite. Pevec na leto sodeluje približno pri 50 mašah. V štiridesetih letih je to 2000 maš. Pa to še ni vse. Tukaj je še podobno število vaj in še česa. Pa tudi to še ni vse. Že vnaprej ve, da bodo vse nadaljnje nedelje njegovega življenja (do iztrošenosti) rezervirane predvsem za bogoslužje in ne za prijatelje, pohajkovanje, lenarjenje ali pa prepotreben počitek. Povsem mirno lahko trdim, da tega ni sposoben vsak. Mogoče je v tem vzrok, da cerkvenega zbora v marsikateri župniji ni in da za to dejavnost ni pravega zanimanja med mladimi, ki so, roko na srce, v sodobnem svetu res marsikdaj obremenjeni do konca in jih ne ostane prav veliko, ki bi imeli še toliko volje, posluha in vere, da bi žrtvovali še edini prosti dan v tednu.

 

Ko sem pred več kot 10 leti začel spoznavati druščino cerkvenega zbora, mi seveda člani zbora niso pomenili kaj prida več kot ljudje, s katerimi se žena ukvarja dvakrat na teden, še posebno, ker sam ne prepevam. Si ne drznem.

 

Na vseh mogočih piknikih in izletih zbora, na katerih sem bil tudi jaz obvezen in nujen del spremstva, pa sem člane zbora začel spoznavati bolj od blizu. Začel sem spoznavati ljudi, ki imajo v sebi na trenutke prav otroško radoživost in veselje nad življenjem, ogromno humorja in dobre volje pa, vsaj do mene, prav nobenega sprenevedanja. Veliko je bilo v teh srečanjih veselja in smeha, pa kar se mene tiče, uživanja ob poslušanju njihovih pesmi. Po mojem se jim je včasih še Bog smejal. Toliko pristne iskrenosti  in navdušenja v današnjem svetu človek ne sreča ravno na vsakem koraku.

 

Da ne bom jaz , ki sploh ne prepevam, (ampak bolj opazujem), preveč razmišljal o glasbi naj o svojem služenju skupnost in Bogu raje spregovorijo pevci sami:

 

Ko sem se pred skoraj štiridesetimi leti priženil v Branik, se nisem takoj vživel v novo okolje. Ne vem, zakaj je takrat pristopil k meni takratni organist, pokojni Marjan Gasarjev, in me povabil k cerkvenemu pevskemu zboru, za kar sem mu še danes hvaležen. Prepričan sem, da sem prav po tej poti spoznal veliko sovaščanov ter si pridobil mnogo prijateljev. Rad se udeležujem  pevskih vaj, rad pojem in si s tem bogatim prosti čas. In če še drži rek: »KDOR POJE, DVAKRAT MOLI« je moje zadovoljstvo popolno. V čast si štejem,da na ta način lahko nekaj malega prispevam k cerkvenemu bogoslužju in pojem Bogu v čast.

 

Bogdan Cotič

 

V cerkvenem pevskem zboru sem začela sodelovati leta 1965. Vztrajam že 45 let. Že kot otrok sem pela pri otroškem cerkvenem pevskem zboru, saj od nekdaj rada pojem. Dar petja mi je bil že v zibko položen. V cerkvenem pevskem zboru sta pela že moja mama in brat. S prepevanjem v zboru in sodelovanjem pri maši sta mi dana božja milost in zadoščenje, ko s svojim petjem pripomorem k lepšemu bogoslužju. Pojem Bogu v čast in ljudem v veselje, zato mi ni težko vztrajati že vsa ta leta in redno hoditi k pevskim vajam. Če bi se še enkrat odločala, bi se enako odločila. Poslanstvo cerkvenega pevskega zbora je polepšati bogoslužje in obrede kadarkoli. Cerkveni pevci s petjem hvalimo Boga. Pravijo, da kdor poje pri maši, dvakrat moli.

 

Anka Ličen

 

Cerkvenemu pevskemu zboru sem se pridružil leta 1959, star 16 let, ker me je petje vedno veselilo. Bog mi je dal bolj skromen dar posluha, a vedno sem pel s srcem, čeprav včasih tudi narobe. Pregovor pravi, da če poješ od srca, dvakrat moliš. Zbranost pri maši in lepo petje ti dajo pečat, da si prenovljen in duhovno bogat za ves teden. K pevskim vajam se nismo vedno vozili z jeklenimi konjički, ampak sem po celodnevnem trdem delu hodil štiri kilometre v vsako smer. To je bilo veliko žrtvovanje, a tudi veselje, saj je petje v zboru pri maši ali kjer koli pravi božji blagoslov za pevce in vse, ki to poslušajo. Čutil sem, da maši brez petja nekaj manjka. Pa naj bo to nedeljsko, pogrebno, slovesno ali pa samo tedensko bogoslužje. Kljub vsemu žrtvovanemu, bi se ponovno odločil enako, kot pred 50 leti.

 

Še nekaj besed o ostalem delu v fari. Delo v fari, pa naj bo to v cerkvi, župnišču ali v naravi in v kateri koli skupini, je delo, ki ga je potrebno opraviti brez plačila. Z dobro voljo v srcu ni nič pretežko. Naštel bom nekaj  mojega dela, ki mi veliko pomeni: popravilo križevega pota pri sv. Urhu, popravilo križevega pota pri sv. Antonu, vsi novi okvirji križevega pota pri sv. Duhu, udeležba pri obnovi cerkva, dolga leta čiščenje cerkva … Bog bo vse to bogato nagradil. Kdor je s srcem delal, ta z veseljem uživa, njegovo srce je mirno.

 

Slavko Ličen od Grižnika

 
Že od kar se dobro zavedam, sem rad poslušal petje med mašo, mogoče tudi iz razloga, ker sta na koru vedno pela tudi moja starša. Ko sem postal starejši, sem vedno pazljivo in tudi kritično spremljal nedeljsko in praznično petje. Več let je v meni zorela želja, da bi tudi jaz postal član cerkvenega pevskega zbora. Kljub vzpodbudi staršev in tudi ostalih članov, naj se jim pridružim, se kar nisem mogel odločiti za ta korak. Potem pa sem le zbral dovolj poguma in se pred veliko nočjo leta 2007 prvič udeležil pevskih vaj. Od takrat sem tudi redni član zbora.

 

Kot vsaka dejavnost tudi ta zahteva določen čas in odpovedovanje, vendar se vse poplača, ko lahko potem polepšamo in popestrimo bogoslužja. Kadar pri kakšni maši manjka pevski zbor,vsi občutijo praznino in pogledujejo na kor. Poleg tega pa mi članstvo v zboru predstavlja tudi sprostitev, saj so vaje velikokrat prav zabavne, posebno, če kdo kaj praznuje in imamo na koncu pogostitev. Prav tako je lepo, ko gremo skupaj na izlete in potovanja, saj so sopevke in sopevci z zborovodkinjo vedno zabavna družba. V zboru mi je všeč in ni mi žal, da sem se mu pridružil. Skupaj pa si želimo še kakšnega novega člana, ker predvsem moških glasov primanjkuje. Upam, da bo še kdo kot jaz zbral pogum in poskusil združiti dobro s koristnim v naši prijetni družbi.

Jurij Ličen

 

»Oj, dete milo, ljubljeno,
kako te ljubim jaz srčno,
ti si največji moj zaklad,
imam te srčno rad.«

 

S to pesmico sem pričela peti v naši župnijski cerkvi leta 1956, stara komaj 6 let. Bilo je ob božiču, na praznik nedolžnih otrok. V župniji je  deloval otroški pevski zbor, ki ga je vodila g. Zalka Srebrnič. Povabila me je k pevskim vajam, kar sem z veseljem sprejela. Spomini na te čase so lepi. Lepo je bilo pri vajah, lepo je bilo na dolgi pešpoti z Vrha v Branik in obratno. V otroškem zboru nas je z Vrha pelo kar lepo število. Posebno po trgatvi je bilo pestro. Vsi vinogradi ob poti »so bili naši«. Temu se je reklo »repkanje«.
Leta 1964  smo imeli v naši župniji novo mašo. G. Zalka, ki je vodila tudi mešani župnijski zbor, je nekaj  deklet iz otroškega zbora povabila k mešanemu zboru in petje pri novi maši je bilo velika vzpodbuda.
V  zboru vztrajam še danes. Čutim kot neko vrednoto, ki mi veliko pomeni. Ljudje imamo v sebi moč, ki zmore dati našemu življenju najlepšo barvo. To moč koristimo na različne načine. Petje na koru je za cerkvene pevce eden od teh. Motivov je najbrž še več. Eden glavnih so krščanske vrednote in prepričanje, da poješ v božjo čast in  sebi v veselje. Pri tem petju ne gre za nastope, temveč za molitev na drugačen način. S tem prepričanjem so tudi večeri pri pevskih vajah pravo veselje in sprostitev. V veselje mi je, da pojeva v župnijskem zboru oba z možem, ki se je zboru priključil že  pred skoraj štiridesetimi leti. Ni nama žal niti trenutka, ki sva ga namenila in ga še namenjava cerkvenemu petju. V veliko veselje in korist so nama tudi vsakoletna romanja, ki jih organizira župnijski zbor. Lanskoletno romanje v Lurd nas je posebej obogatilo in nagovorilo.
Iz lastnih pozitivnih izkušenj in čutenj iskreno vabim mlade, da se priključijo župnijskemu otroškemu ali mešanemu zboru, saj nas je v domačem župnijskem mešanem zboru že kar nekaj, ki smo se skorajda izpeli.

 

Marica in Silvester Tominec

 

Že kot otrok sem s sedmim letom začela peti pri sveti maši. Redno sem hodila k pevskim vajam. Ni mi bilo težko. Samo po poroki sem si vzela nekaj let premora. Odkar sem v Braniku pristopila k pevskemu zboru, redno obiskujem pevske vaje in ostala srečanja pevskega zbora. Petje mi daje veliko več kot samo molitev. Petje nas pevce med seboj povezuje. V krogu pevskega zbora uredimo veliko stvari tudi za župnijsko skupnost. Skupaj doživimo veliko lepih trenutkov, smo drug drugemu v oporo in se skupaj veselimo. Veliko zahvale za to gre tudi naši zborovodkinji in organistki Vanji. Hvala ji za vse. Moja srčna želja pa je, da bi se nam pridružilo več mladine in da ji ne bi bilo odveč tudi na tak način sodelovati pri pevski maši.

Branka Čehovin

 

Pri cerkvenem zboru sodelujem že približno trideset let. Zelo rada pojem. Bogu sem hvaležna za ta dar in dar posluha, zato si skoraj ne znam predstavljati, da pri sveti maši ne bi pela na koru. S tem slavim Boga in prispevam svoj kanček k lepšemu bogoslužju. Pri tem pa se tudi sama počutim bogatejšo. Veliko mi pomeni tudi druženje s ostalimi člani zbora, počutim se sprejeto. V zboru se imamo lepo, radi se poveselimo, skupaj praznujemo rojstne dneve, skupaj pa si tudi lajšamo težke trenutke.

 

Karlica Ličen

 

Z veseljem poj Bogu v čast še naprej!
To posvetilo smo pevci dobili ob odhodu naše prve zborovodkinje in organistke Zale. Že od otroških let nam je polagala na srce veselje do petja, veselje, ki me spremlja še danes.
Že kot otrok sem rada pela in si pesmi prikrojila po svoje, kot sem jih razumela. Ko smo prerasli otroški pevski zbor, nas je Zala učila zborovske pesmi v želji, da se bomo pridružili mešanemu cerkvenemu zboru. Z veseljem smo hodili k vajam ter nekateri vztrajamo še danes, ko nas glas ne uboga več kot nekoč.
Spominjam se tistih "stanovskih" nedelj, ko so moški peli pri prvi sveti maši vsako prvo nedeljo v mesecu. Takrat je s kora donel prelep glas pokojnega Mirka od Škrbčev, pokojnega Štefana iz Vasi, Cesarjevih fantov in bronasti glas pokojnega Toneta Toncovega in še koga, ki se jih žal ne spominjam več. Žal so med pokojnimi tudi pevke Justina, Tilka in Milena. Tiste prve jutranje svete maše nisem skoraj nikoli zamudila. Vedno znova so mi do srca segale pesmi: Marija, morska zvezda, Zdrava Marija, tvoji mornarji, V moji duši vlada sveti mir ... Spominjam se tudi Slavka Mihotovega, ko je z narobe obrnjenimi notami, z velikim zanosom zapel velikonočno pesem Premagana je smrt nemila in pekla moč se je zdrobila. Ko je tako mogočno in gromko zapel, ni bilo nobenega dvoma, da je bilo res tako. Spominjam se tudi, kako je s solzami v očeh pel pesem Pojoč se oglasimo naši Materi v pozdrav. Mislim, da se mu je celo Mati Božja z oltarja nasmehnila, ko ji je tako lepo zapel.
Ob premestitvi g. Srebrniča je z njim odšla tudi njegova sestra Zala - naša zborovodkinja. Vodstvo zbora je nato prevzel Marjan Gasarjev, ki se je z nami trudil približno petnajst let. Sedaj pa nas že več kot 25 let vodi Vanja in z nami utrjuje svoje živce. Premalo je mladih glasov, ki bi v zbor prinašali svežino - za lepo in dobro pač nimajo časa. Petje in posluh je prečudovit božji dar, je talent, ki nam ga je Bog dal. Ob koncu časov bo od nas terjal odgovor tudi glede tega talenta. Se bomo tudi takrat izgovarjali na pomanjkanje časa? Vaje niso izguba časa, tu se utrjuje naše prijateljstvo, je čudovito druženje in potrpljenje drug z drugim. Cerkveni pevci »nastopamo« vsako nedeljo, ne pa samo nekajkrat v letu kot prosvetni zbori. Če pomislimo, da pojemo predvsem Bogu v čast, je to prava molitev.
Mladi ne čakajte, pridružite se nam.

 

Marjetka Ličen

 

Zborovsko petje me je zaznamovalo že v najrosnejših letih, saj me eden  mojih  najzgodnejših spominov  popelje na rihenberški grad, kjer z očetovih ramen spremljam petje moškega pevskega zbora. Sama sem z velikim ponosom  in otroško vnemo začela peti pri otroškem pevskem zboru župnije Kapela z devetimi leti, ko me je tja prijazno povabil pater Lojze. Nadaljevanje petja v župnijskem zboru po koncu osnovne šole je bilo zame nekaj samo po sebi umevnega. Z večjimi in manjšimi prekinitvami  in selitvami pri petju vztrajam že kar dobršen del svojega življenja. Peti mi je lepo in sem Bogu hvaležna za priložnosti in ljudi, ki mi jih je poslal na pot in mi omogočajo, da lahko pojem.

 

Katja Sorč

 

Tako so o svojem prepevanju na koru povedali pevci. Težko se izognem misli, da jim petje ni pustilo trajnega pečata. Zdi se mi kot naložba v sebe, ki po dolgih letih vlaganja  in odrekanja začne prinašati dobiček, ki se ga sicer ne meri v denarju, ampak v nečem presežnem, kar se rodi globoko v človeku in je zelo intimno in je neprecenljivo. 

 

Poleg osebnega zadovoljstva pa je njihov trud dar kraju in krajanom, s katerim nam lepšajo nedeljske maše, naredijo praznike slovesne, pričakajo otroka pri krstu, pojejo ženinu in nevesti, ko pa je taka želja, s pesmijo pospremijo sokrajana v onostranstvo.
Upam, da se strinjate z mano, da smo jim za to služenje lahko iskreno hvaležni.

 

Emil Velikanje